Današnji blog namenjem temi, s katero ste se že gotovo srečali v iskanju odgovorov glede vaše duhovne poti. Razmišljala bom o tem, kdaj in kako izberemo, da smo to, kar smo, torej kdaj v življenju izberemo sebe, brez nikakršnega skrivanja. Kdaj smo pripravljeni deliti sebe s svetom in ne samo neke svoje sence. Kajti tudi to pomeni živeti svoje poslanstvo.

Vsak ima svoje razloge, zakaj ne pokaže svetu svojega pravega obraza, lahko so to prepričanja ali pa tudi strahovi, ki nas blokirajo pred tem, da smo pristni in svobodni v svetu, ki nas obkroža. Na tem mestu ne bom pisala o tem, kako najti svoje srce in dušo, saj sem pred časom na to temo objavila kar nekaj blogov.

Danes želim osvetliti vprašanje sebe iz druge perspektive; če nosimo v sebi neke sanje, želje, sposobnosti ali že pravi pravcat projekt, ki ga zaenkrat le prenašamo iz misli v upanje, ali ne kaže vse to v smer, da lahko nekaj damo svetu, da lahko nekomu pomagamo s tem, kar nosimo v sebi? Vsak nosi v sebi neke svoje sposobnosti in s svojo edinstvenostjo svoje mesto v božjem načrtu. Ne razumite tega izraza kot suho religioznega, pomislite raje na vsa srečanja, dogodke in sinhronosti, ki vam govoriji o tem, da se odprite svetu.  Pomislite na vsa naključna srečanja, spoznanja in uvide, ki ste jih deležni v posebnih trenutkih svojega življenja. Tudi takšni ” vdori naše duše ” v vsakdanje življenje kažejo na to, da je dovolj skrivanja pred sabo in pred drugimi.

Sama sem v preteklisti že zbežala stran od sebe in od svoje naloge pred svetom. Strah me je bilo mnenja drugih in nikakor se nisem znašla v situacihah, ko sem bila “tista čudna, ki sliši in vidi ne vem kaj”. Niz dogodkov me je takrat odpeljal stran od sebe in od svojega poslanstva. Lažje se je bilo ustaviti in oddaljiti od vsega, kot se soočiti s sabo. Danes so se stvari obrnile in čutim v sebi neskončen mir biti to, kar sem.

Zapominite si, da ko se odločite in se prepustite življenju in temu, kar v resnici ste, se stvari pričnejo hitro premikati v nenavadne smeri, a hkrati vse najde svoje mesto in to na popoln način,  kajti vse pelje le v eno samo smer, čeprav se moramo tudi  sami na določenih točkah truditi za to. Na človeku potem leži, ali se bo predal svoji naravi ali se ji bo upiral, ta odločitev je pravica, ki jo ima vsak izmed nas.

Vse to pišem vsem, ki čutijo v sebi, da tisto, kar nosijo, ima nek namen, vsem, ki jih je strah živeti tisto, kar so, ker se bojijo neuspeha ali zunanjih obsodb. Vsem tem bi rada povedala, da bodo slej ko prej spoznali, da ni niti upiranje samemu sebi dovolj. Te borbe protijo sebi vodijo v le izgubo življenjske energije, nam lahko pripeljejo nekatere psihosomatnje motnje in nas na koncu prepričajo, da nismo sposobni živeti svojih sanj. Upiranje sebi je na nek način najslabše, kar si lahko naredimo.

V kolikor ste sejali dobra semena in veste, česa si želite, pa četudi ste se leta in leta skrivali, boste v kratkem času videli, kako se vaše misli in želje pričnejo udejanjati. Vse Vesolje strmi k temu, da se razvijemo v to, kar v resnici smo, da uporabimo in razvijamo svoje darove, da jih delimo in nosimo Luč v Svet, ki nas obkroža. Ko enkrat to tudi naredimo, se običajno vprašamo, zakaj tega nismo storili že prej.

Odgovor je zelo preprost, ker se vse zgodi takrat, ko smo za to pripravljeni.