Po dolgem času sem prijela v roke knjigo Louise Hay, ki je ležala zakopana med mojimi knjižnimi zakladi. Z njeno pomočjo in njenimi nasveti sem pred mnogimi leti spustila s svoje zavesti in podzavesti marsikatero prepričanje ter se naučila pravega odpuščanja. Današnji blog zato namenjam njenim spoznanjem, ki so mi v preteklosti pomagala k odpuščanju in spreminjanju svoje zavesti. Upam, da bom z njimi spodbudila še koga, da se spoprime z nerešenimi zamerami, ki nimajo prostora v življenju srečnega in zadovoljnega človeka.

Hayjeva pravi, da kadar nosimo zamere v svojem srcu, izgubljamo pomembno energijo in življenjsko moč, kajti z zamero drugemu predajamo odgovornost za to, kako se počutimo. Res je, da lahko naši bližnji s svojimi dejanji sprožajo v nas različne reakcije. Kljub temu niso oni tisti, ki so vstopili v naš um in ustvarili vzvode, ki so se sprožili z njihovim obnašanjem. Mi smo tisti, na katerih leži odgovornost za to, kar čutimo in podoživljamo. Zato se zgodi, da ko znamo prevzeti odgovornost za svoja čustva in dejanja, prevzamemo nazaj v svoje roke lastno sposobnost zavestnega reagiranja na različne situacije. V tem primeru sami izberemo našo reakcijo in se ne prepuščamo trenutnemu počutju oz. naučenim odzivom.

Nekako ne moremo govoriti o zameri, brez da bi govorili tudi o odpuščanju. Odpustiti nekomu pa ne pomeni dopuščati neko obnašanje. Niti približno. Sploh ko gre za nesprejemljiva dejanja, moramo o tem spregovoriti tudi na glas. A najprej se moramo osvoboditi od zamere, ki nas gloda v naših glavah.

Zamera v resnici sploh ni povezano z osebo, ki ji odpuščamo. Zares odpustiti pomeni osvoboditi se navezanosti na bolečino. Razumeti moramo, da smo se navezali ne nek naš bol, ki ga ne znamo spustiti iz svojega uma in srca. Pri odpuščanju pa gre preprosto za dejanje, ko spustimo iz rok negativne energije, ki jih nosimo v zvezi z neko osebo. Odpustiti pomeni, prepustiti bolečino, ki nam jo povzročajo dejanja ali obnašanja drugih. Nositi zamero pomeni, da se zamere oklepamo. Že sam beseda “odpuščanje” pa govori o nečem, kar spustimo.

Najpogosteje je vse, kar lahko naredimo, ko v glavi nekomu odpustimo, da zavzamemo neko svojo pozicijo in si postavimo neke zdrave meje – s tem ne pomagamo le sebi, temveč tudi drugemu, ki je vključen v zgodbo odpuščanja.

Lousie Hay nadaljuje v tem kontekstu, da napake v resnici ne obstajajo. Ko so naša srca zaprta, ko nosimo v sebi (in v svojem telesu!) zamere, jezo in zagrenjenost, je zelo težko videti okoli sebe karkoli pozitivnega. Ko pa so naša srca odprta, se zdi, da je negativnost izginila in v tem stanju smo sposobni spustiti svoja stara prepričanja ter prebuditi v sebi radost. Šele ko spoznamo, da smo popolni ravno takšni, kot smo, lahko odkrijemo v sebi radost.

Takrat ni več pomembno, kakšna zmeda se nahaja okoli nas, niti koliko stvari gre narobe v naših življenjih oz. ne tako, kot smo si zamislili, še manj kako trenutno reagira naše telo na življenje, ki ga živimo – vedno se lahko pričnemo ljubiti in se sprejemati z odprtim srcem. Kajti resnica je, da smo večni. In ravno te resnice bi se morali radostiti, tukaj in sedaj. Ko se imamo radi, se sprejmemo za tisto, kar smo. Takrat postane še najtežje življenjsko obdobje sprejemljivo, kajti ne borimo se več proti sebi. Takrat se sprejmemo. S sabo in z drugimi postnamo prijaznejši. Pričnemo skrbeti zase. Podpiramo se in si ne dodatno otežujemo življenja. Kar naenkrat se zaradi spremembe v dojemanju sebe, spremeni naše življenje navzven.

To je najlepše odkritje vsakega, ki je kdaj prijel v roke dela Louise Hay in ki je v sebi našel pogum, da je sledil njenim nasvetom.

slikovno gradivo: http://theblackapple.typepad.com/, Michael Parkes