Večkrat sem se že dotaknila teme o duhovnosti, duhovni poti, o duhovnih tehnikah, nikoli pa se nisem ustavila pri tem, kako vedeti, kdaj smo res na duhovni poti. Kajti duhovna pot je -kot pravijo angeli- naša življenjska pot in duhovno jo naredi samo naš odnos, ki jo do nje imamo. Sledi nekaj postavk, ki vsaka posebej potrjuje to, da smo resnično na svoji duhovni poti. Upam, da bodo vsem, ki se še iščete, v pomoč in navdih, da se osredotočite na to, kako boste po poti hodili in ne toliko na vaš cilj oz. kam vas bo pot pripeljala. Če je pot prava ali neprava, nas vedno pripelje do Cilja.

Na pravi duhovni poti smo, če iščemo vedno najboljše v vsakem posamezniku, situaciji in stvari. Vedno moramo znati in želeti poiskati tisto “dobro” ter nenazadnje verjeti v dobro. Dokler bo naše srce napolnjeno z dvomom in strahom, se bo to zrcalilo tudi v tem, kako doživljamo svet okoli sebe. To ne pomeni, da si moramo metati pesek v oči ali gledati v svet z rožnatimi očali. To pomeni iskati in verjeti v dobro ter dobremu dati svoj pomen in namen.

Na duhovni poti smo, ko znamo pustiti za sabo preteklost, najsi bodi da je bila dobra ali slaba in s tem, da živimo samo v sedanjem trenutku z očmi usmerjenimi v prihodnost; ko smo sposobni odpustiti vsem brez izjem, ne glede na njihova dejanja ter odpustiti tudi sebi z vsem svojim srcem in z vso svojo bitjo. Odpuščanje in bivanje v sedanjem trenutku ste neposredno povezana. Dokler se ne znamo osvoboditi okov preteklosti, bomo lahko bivali v sedanjosti le za kratka časovna obdobja.

Duhovnega človeka se ne prepozna po tem, kaj dela, temveč kako to dela. Na duhovni poti smo, ko vidimo svoje delo kot sveto in ko opravljamo naše dolžnosti po naših najboljših močeh, ne glede na to, ali so nam všeč ali ne. Zelo pomembno je opravljati vsako delo po svojih najboljših močeh, pa čeprav nam vedno ni všeč oz.nismo pri volji, da bi ga opravili. Takšen odnos ustvarja v naših misli potencial, da se volja in želja, ki ju vložimo v svoje delo, nato zrcalijo tudi na drugih področjih našega življenja. To spet ne pomeni, da če vam neko delo ni všeč, da ga morate tudi obvezno opravljati.

Duhovni človek skrbi za svoje zdravje, za svoje telo in za svoje okolje. Ne živi odklopljen od svojega telesa ali svojega okolja. Zna opazovati sebe in druge ter ter presoditi, kdaj je njegova pomoč potrebna. Duhovnemu človeku je zelo pomembno služenje, vendar brez posredovanja in vplivanja na druga življenja. Zaveda se svojih meja in svobode svojega bližnjega. Duhovni človek ne pozna kritiziranja, opravljanja in nikoli ne prisluhne takšnim pogovorom.

Pomembna mu je meditacija ali molitev in vsak dan nameni čas branju vsebin, ki ga navdihujejo. O tem spregovori le osebam, za katere čuti, da bi lahko razumele, kaj počne in jim z zgledom in nežno usmeritvijo (recimo k branju) pokaže svojo Resnico. Vsak dan poleg meditacije nameni čas tudi branju zanj navdihujočih vsebin (bodisi religioznih ali umetniških), to ga tudi pripelje k temu, da je prva misel in zadnja misel, ki ju ima v dnevu, namenja Navdihu.

Duhovni človek živi tisto, v kar verjame in ne le občuduje in bere o ljudeh, ki so bili sposobni veliki stvari. Recimo Jezusov nauk o tem, da stori svojemu bližjemu to, ker bi želel, da bi on storil tebi, živi, ne glede na to, ali ljudje okoli njega upoštevajo to pravilo in živijo kot on. Njegova dejanja so vezana na njegove vrednote in ne na odziv posameznika.

Življenjske izkušnje nas vse po vrsti spreminjajo, oblikujejo in poglabljajo. Naj vas vaša življenjska pot pripelje do vseh teh spoznanj in naj vas navdahne tako, da jo boste želeli deliti tudi z drugimi.