27. maj, 2016PASTI DUHOVNOSTI
Drage sestre in bratje, v duhovnosti obstajajo tudi pasti; duhovnost lahko zamenjate za vaš beg pred realnostjo, lahko vam predstavlja vašo novo in boljšo identiteto in vas s tem zavede ter odpelje v neko posebno izkušnjo razočaranja. Pasti se lahko izognete le, če se v duhovnost spustite z vsem vašim srcem.
Bralka me je pred tednom dni vprašala, kaj menim o ljudeh, ki jim je postala duhovnost nekakšen način kazanja svoje identitete v svetu, in ne več kot cilj. To so običajno tisti posamezniki, ki radi drugim očitajo njihove napake pri dojemanju in razumevanju sveta (sami imajo neke predstave, ki so jih povzeli po nekom in jih uporabljajo le da potrjujejo svoj prav), sebe pa vidijo kot nedotakljive, podobno kot svoja dojemanja.
Prav gotovo poznate nekoga, ki se družbi predstavlja kot duhovna oseba in to želi pokazati prav na vsakem svojem koraku, trdno sledi nekim duhovnim normam ali tehnikam, a vse v njem in na njem govori, da je vse na zunaj, znotraj pa ni ničesar. Menim, da tudi za duhovnost velja, da se lahko kaj hitro spremeni v past za tiste, ki se preveč identificirajo z njo in predstavlja pot brez povratka za vse, ki se je lotijo z egom, namesto s srcem.
Zelo pomembno je, da sprejmete neko vero ali neko posebno tehniko, za katero verjamete, da vas bo pripeljala na vaš cilj, za svojo. Seveda moramo biti tudi pri tej svoji izbiri realni, ne moremo pričakovati, da nas bo le prisotnost nekoga razsvetlila in da lahko nekdo drug naredi namesto nas življenjski preskok ali prehodi našo duhovno pot v našem imenu.
A če se lotimo resno in s srcem recimo meditacije, moramo paziti, da se na neki točki ne pričnemo preveč identificirati z njo. Na žalost je po drugi strani zelo pomembno, da se z njo tudi identificiramo, saj nam to omogoča, da ohranimo zbranost na naši poti in da smo osredotočeni na naš cilj. Torej tudi identifikacija z neko religijo ali vero ima svoj namen. A ravno ta je dvorezen meč, kajti ni potrebno veliko, da se prevesi v nekaj, kar nam škodi.
Duhovnost je orodje, ki nas lahko pripelje do našega cilja, razsvetljenja. Nobene potrebe ni, da jo definiramo zmeraj in povsod ter da razlagamo ljudem okoli sebe, kaj je to za nas in kako jo doživljamo. Pomislite na naravo okoli sebe; ali smreka, komu razlaga, da je smreka? Ali je treba komu posebej povedati, da vi tako mislite in kdo ste? Od kod ta vaša potreba?
Res je, da če imamo ego in neko identiteto, je za to en razlog. Zato je dobro, da se čim večkrat sprašujemo, kaj in kdo smo, da se poglobimo vase in se postavimo korak za našimi predstavami in stereotipi. Pri tem nam lahko zelo pomaga opazovanje narave, kako rastline rastejo, kako teče reka, kako se oblaki premikajo po nebu. Ko opazujemo naravo v miru, najlažje začutimo, kaj se skriva pod površjem, kaj je tisto, kar je večno, kaj so naše predstave in prepričanja in kaj je tisto v nas, ki ne mine.
Mogoče zveni vse zelo enostavno. Umiriti se, opazovati naravo in vse, kar se skriva za površjem. Vsak od nas ima svojo osebno duhovno pot in moramo jo spoštovati kot duhovne poti ostalih okoli nas; ne pozabite nikoli, da vsak dela po svojih najboljših močeh. A potreba, da se identificiramo in da svetu na vsak način dokazujemo našo “posebnost”, je nekaj povsem drugega. Moramo ločiti naše navidezno identiteto in naša pravo naravo. Naša prava narava – tako kot Mati Narava – nimajo potrebe, da bi se dokazovala drugim, saj se dokazujejo že s svojim Bivanjem.
Naj vam ne bo vaša duhovna tehnika ali vera še nekaj, s čim lahko definirate svoj jaz, temveč le orodje, ki ga uporabljate z vsem svojim srcem.
slikovno gradivo: Frida Kahlo
Hvala, ker širiš strpnost, ljubezen in resnico. Tudi o tistih, ki bi si zaslužili grajanje. Všeč mi je, ker si iz tega vprašanja povlekla nekaj dobrega za vse. Več pozitive in manj sojenja in kritiziranja, pa bo svet lepši.
Kot sem napisala že v blogu – vsako pot moramo spoštovati, pa čeprav je trenutno še ne razumemo.
Se strinjam s tabo, so pasti tudi v duhovnosti. Sploh ko ne premislimo dobro o stvareh in se kar vržemo v nekaj, zato ker je to naredil nekdo pred nami ali zato, ker potrebujemo nekaj novega.
Svet je poln ljudi, ki se identificirajo z nečem, kar mislijo, da je duhovnost, nič novega. Meni pa se zdi bralkino vprašanje prav na mestu. Dodal bi le da podobno privlači podobno … 🙂
Hvala za tvojo dopolnitev.
Se mi pa zdi, da se včasih preprosto “moramo” prepustiti našim notranjim vzgibom in poslušati svoj notranji glas ter se tako direktno in brez strahu odpraviti na neko novo pot, brez nekega mentalnega razloga.
Vedno prava beseda na pravem mestu.
Sem kar pogrešal tvoje misli med komentarji.
Joj! mene pa tako razburjajo takšni ljudje. Vedno obračajo besede tako da izpadejo oni v redu ti pa kot da nimaš pojma o ničem in da delaš vse narobe. Imam sodelavko, katera ve vse o pravilni prehrani, samo njen tai chi je nekaj posebnega. Napisala si prekrasen blog poln navidha a ne bi preveč izgubljala besed o takšnih ljudeh. Hvala Sonce, ker svetiš na nas!
Včasih sem tudi jaz srečevala takšne osebe, sedaj pa se mi zdi, da kar “zdrsnejo” ob mene. A ne pozabi, Vita, vsak nam prinse v naše življenje neko lekcijo, tudi ta tvoja sodelvka nosi zate posebno sporočilo, sprejmi ga z ljubeznijo in odprtostjo.
Vsak imzmed nas ima svojo pot, spoštujmo tudi takše ki nam niso všeč! Draga naša Šepetalka iz enega enostavnega vprašanja si delila z vsemi nami modrost in strpnost.To je nejbolj važno.
Hvala Pinka 🙂
Tako je kot pišeš: identifikacija je potrebna do neke mere pri vsem, kar delamo. Ko pa to mejo nekdo prekorači zaide na eno pot iz katere je zelo težko najti izhod.
Vse ima nek svoj namen in vse služi nečemu, zato je tudi vse, kar nem pride na pot, dobro. Ko pa začnemo enkrat napačno uporabljati ali celo zlorabljati določene odnose ali načela v življenju, takrat dobijo negativen predznak in ne služijo več širjenju dobrega, temveč samo še učenju posameznikov.
Ta blog sem prenesla mogoče malo preveč nase. Meni pa se zdi pomembno, da širimo Resnico in da drugim kažemo svojo pot. Če bi vsak to počel potihoma, kako bi kdo zvedel in se česa naučil?
Ljubezen je edina Resnica. In ko jo širimo, kažemo tudi svojo pot.
Kaja, se opravičujem, a Šepetalka angelov ne piše da mora kdo skrivati svojo Resnico. Učimo z zgledom in ne samo z besedami. Nikjer ne piše, da ne smemo česa početi: piše samo o tem, kdaj postane identifikacija z vero ali duhovno tehniko past in ne pot.
Nikomur ni treba nič skrivati, a med skrivanjem in iskanjem potrditve je eno morje postaj 😉
Se strinjam z Jano, piše se o ljudeh, ki pretiravajo in se zgubijo v neki svoji novi identiteti.
Ponovno bi pohvalila izbor slik, ki so spet zelo “ekspresivne” in povedo veliko, kar se skriva med eno in drugo besedo.
Hvala Nataša. Tudi meni se je tokratni izbor slikovnega gradiva pri srcu. Slike povedo včasih več kot besede.
Bravo za napisano in bravo za izbrane slike – govorijo tam, kjer beseda prenaha
Frida Kahlo govori zelo direktno in nikoli ni poskušala skriti ne svojih čustev ne svojih prepričanj.
Ja, veliko se zgubljamo, a bistvo je da se slej kot prej vsak vrne na svojo “pot”. “Skakati” v neke visave in pozabiti na korenine.. ja, slej kot prej te spet mocno pribije na tla:) preizkuseno 🙂 sedaj vem, da vsi dogodki, prijetni in neprijetni so prisli z razlogom, da sedaj sem kjer sem in lahko nadaljujem naprej..