Človeška narava je ustrojena na zelo zapleten način, tako zapleten, da največkrat sami sebe ne moremo ne dojeti, še manj pa razumeti, pa čeprav se za trenutek ne moremo ločiti od nje. Vse življenje živimo s sabo, s svojimi mislimi in s svojimi čustvi, a močnejša kot je ta naša bit in vse, kar doživljamo, so prepričanja in predstave, ki jih imamo o sebi in o svetu. Ker verjamemo v določene stvari, te stvari tudi vidimo in doživljamo. Kdor ne verjame v angele, pa vidi ali sliši angelski glas, bo to interpretiral čisto drugače od osebe, ki verjamejo v njihov obstoj. Kdor verjame v ljubezen, jo bo čutil in širil okoli sebe, kogar so prepričali, da je strah od nje močnejši, bo zaprl svoje srce in omejil njen pretok le v meri, v kateri verjame vanjo oz. si jo dopusti. Najvišje in najnižje točke življenja dosežemo, ko doživimo stvari, ki so izven teh naših predstav.

Takrat vidimo širšo sliko življenja, ki je lahko boljša ali slabša od tiste, ki smo si jo zamislili. Veliki modreci govorijo o temu, da moramo najprej podreti ali pa zavreči svoje iluzije, šele nato lahko začutimo svet v svoji pravi luči. Iluzije se pravzaprav podrejo, ko preidemo meje svojih prepričanj in predstav. To se lahko zgodi v trenutku neznane bolečine ali neznanske blaženosti. Nekako se včasih vprašam, kakšna je pravzaprav razlika med njima, če je učinek na koncu isti. Tako bolečina kot blaženost nas pripeljejo do iste točke notranjega “razsvetljenja”.

Vse to pišem, ker je ena mojih največjih želja ta, da bi čim več ljudi okoli mene sami od sebe zavrgli svoje iluzije, da jim ne bi bilo treba skozi muke dolgih noči, da bo to storili iz čiste blaženosti in doživetja aha trenutka, ko je vse na svojem mestu. Vsakemu v življenju se dogajajo določene sinhronosti, angeli nam vsakodnevno puščajo drobna znamenja, pa če verjamemo vanje ali ne, a ta znamenja so toliko bolj drobna, kolikor so velika naša prepričanja; ko se enkrat odpremo angelskemu svetu, so angelska števila in ostale podobne sinhronosti mrvice, kajti njihova sporočila so veliko bolj širša, so brez časovna in brez prostorska, so tisto pravo bivanje, ki z našim srcem bije v nas samih.

Zavedati se moramo, da smo zaradi svojih prepričanj le bleda senca tistega, kar smo zares. Naše sposobnosti, naš potencial, je popolnoma neizživet, ker ne verjamemo v Resnico, temveč v tisto, kar so nas naučili. Skrivnost življenja je zavreči vse svoje predstave o njem in sprejeti tisto, kar smo. Verjetno nismo tisto, kar gledamo že vse svoje življenje in ko ob takšnem trenutku vidimo novega, prerojenega človeka, se nam lahko na prvi trenutek zdi celo tuj, a globoko v sebi vemo, da je tisto, kar smo vedno iskali.

Za kaj takega pa potrebujemo čas in mir. Vsakdanji človek ga išče v hobijih in stvareh, ki jih ima rad. A tudi to so le drobtinice v primerjavi s tistim, kar lahko dobimo in kar moramo narediti. Zame je bil potreben pravi duhovni umik, torej sebe sem morala fizično umakniti iz sveta, v katerem bivam, da sem lahko prišla na neko višino, ki mi je bila prej nedosegljiva, pa ne zaradi sebe, temveč zaradi sveta, ki sem mu dovolila, da je posegel vame. Zato, če in ko vam pridejo v vaše življenje trenutki osamljenosti in samote, jih prosim sprejmite kot dar, kajti brez teh trenutkov ne morete prodreti izven svojih meja in prepričanj, vsaj sami ne. Kajti druga pot je pot bolečine in potem nam ostane kot edina pot, če ne damo priložnosti tudi prvi.

Vzemite si čas zase. Najprej po nekaj minut na dan, nato naj te minute postanejo ure. In ko boste pripravljeni, si vzemite čas za svoj duhovni odmik. Čas zase in za to, da lahko prepoznate in vidite meje, ki ste si jih postavili. Čas, ko lahko prisluhnete bitju svojega srca, svojemu dihanju in čas, ko se lahko vidite za tisto, kar ste. Po takšni izkušnji bodo sporočila, ki jih boste prejemali od vaših angelov veliko več kot tri drobne besede. Takrat se vam bo odprl nov svet, kajti ključ za ta vrata se skriva v času, ki ga z ljubeznijo namenite sebi.

slikovno gradivo:thelazyyogi.com, Michael Parkes