8. april, 2016KAKO NAPREDOVATI
Drage sestre in bratje, kako napredovati v življenju ni vprašanje, ki zahteva nov odgovor. Nanj je bilo odgovorjeno že tolikokrat in storjeno že tako veliko, da morate samo odpreti oči resnici, jo sprejeti, se ji predati in nato pričeti … živeti.
Današnji blog posvečam bralki, ki se ji zdi, da se nikamor ne premakne. Poskuša eno, drugo tehniko, da bi ozdravila svoje notranje rane, se hitro navduši in nato obupa ali pozabi nanjo. Zdi se ji, da vse življenje nekaj išče, a da ne more najti svoje prave poti, včasih zaradi ljudi, ki jo obkrožajo, včasih zaradi sebe in njenih osebnih lastnosti, kot sama pravi. Upam, da bo današnji blog lahko koristil in pomagal tudi drugim, če že ne pripomogel vsaj k razmisleku k temu, kaj v resnici potrebujemo za našo duhovno rast in kaj lahko naredi vsak, da se približa svojim lastnim, pravim potrebam.
Sama sem bila vzgojena z mislijo, da nas lahko edino nezadovoljstvo v življenju pripelje do točke, ko nekaj spremenimo oz. se spremenimo. Odraščala sem z idejo, da so bili vsi človeški napredki plod nezadovoljstva in verjela sem v misel, da ko je enkrat človek zadovoljen sam s sabo, se ne more premakniti več nikamor. Ne predstavljate si koliko let sem potrebovala, da sem spoznala, kako zmotno je to prepričanje. Če to misel pogledamo iz površja, nas lahko za hipec celo premami, da je resnična; šele ko opazimo, da nekaj ni v redu, lahko to popravimo, kajne? A gonilo napredka ni (samo) nezadovoljstvo. Gonilo naše osebne rasti ne more biti samo frustracija, temveč ljubezen in želja po tem, da naredimo nekaj več.
Posamezniki, ki so nekaj naredili iz sebe in za druge, se niso osredotočali na svoje napake in na to, kar v njihovem življenju ni šlo. Seveda niso niti spali na svojih lovorikah – a kaj je pravzaprav stopicanje na mestu kot beg pred samim sabo, torej še ena bolj prefinjena oblika izražanja našega nezadovoljstva s samim sabo?
Ljudje, ki so se kdajkoli premaknili iz mesta, kjer so bili, so to naredili, ker so se osredotočili na svoje sposobnosti in ne obratno. Skrivnost vsakega uspešnega človeka in vsakega človeka, ki je sposoben duhovno rasti je ta, da pozna svoje točke moči in dela na njih. Da razvija tisto, kar ima v svojih rokah in se ne ozira na to, kar počnejo drugi.
Ko se vsak rodi, prejem vrečico semen. Vsa tista semena lahko vzkalijo in se razvijejo do svoje popolnosti le v Zemlji njegovega srca. Težava nastane, ko gledamo semena drugih ljudi, ko jih od nekoga kupimo ali vzamemo, a ne razumemo, da naša Zemlja ni namenjena tem semenom, ki se nam lahko zdijo še tako posebna in popolna, temveč samo našim.
Živimo v družbi, ki nam narekuje, kaj in kako moramo početi, misliti, biti. Tudi velja tudi za tiste posameznike, ki si domišljajo da se upirajo večini, ker so del manjše skupnosti; vedno, ko se brezglavo prepuščamo drugim, pozabljamo, kakšen zaklad nosimo v sebi. Namesto, da bi v sebi našli tiste lastnosti, ki jim imamo z nekim razlogom, torej prav tiste lastnosti, ki nas bodo nekam pripeljale, začnemo počasi kot ovce blejati in si obenem domišljati, kako edinstveni smo. Biti edinstven pomeni biti tisto, kar si. Noben zunanji produkt, nobena zunanja ideja ne bo nikoli pripomogla k temu, da postaneš tisto, kar nosiš v sebi.
Velikokrat vidim ljudi kot koščke zlata, ki so pokriti z blatom in vso možno navlako, ki so jo v tem življenju našli. Namesto, da bi se očistili te navlake in spoznali, kakšen zaklad nosijo v sebi, si z raznimi idejami in prepričanji samo dodatno otežujejo, kar že nosijo na sebi.
Na tej točki ne bom povedala nič novega, ker to sploh ni več mogoče. Za osebni razvoj v duhovnem smislu ne potrebujete nič drugega kot se držati postavk, ki so se jih držali mnogi pred nami:
dobro delo
vneto premišljanje
sveto branje
predana molitev
in kontemplacija.
Ni skrivnega recepta ali čarobnega načina, kako se razviti kot oseba, postati srečen človek ali duhovno napredovati. Kdor vam kaj takšnega ponuja, veste dobro, kaj počne. A če se v svojem življenju osredotočite na dobra dejanja, torej opazite, da niste sami in storite nekaj dobrega svojim bližnjim vsak dan, da premišljujete o življenju in ne sprejemate avtomatsko kot otroci vsega, kar vam drugi povedo, temveč si vzamete čas in o stvareh, ki v vašem življenju pomenijo, dobro premislite, če si vzamete v roke katere koli svete spise in razmišljate prav tako o njih, če si vsak dan vzamete čas za molitev in meditacijo, potem imate pri sebi vse, kar potrebujete. Drugega ni. Je samo balast ali prijetna oblik bega pred življenjem.
slikovno gradivo: angelslightworldwide.wordpress.com, www.healthywitch.com
Najprej pohvalim slikovni izbor, je krasen.
Tvoj odgovor bralki povzame najbolj pomembne stvari, ki jih vsi pozabljamo (z mano na čelu). Dodal bi le, da se mora bralka oz vsak zavezati svoji poti, če ne bo skakljala sem in tja in ne prišla nikamor. Najprej sem moral razčistiti v glavi, kaj si želim, nato se mi je šele odprlo …
Tudi meni so te slike izredne.
Hvala, ker si delil to svojo izkušnjo z nami 🙂
Slike so preprosto čudovite.
Predati se moramo in še enkrat predati. Zelo dobrodošel bi bil blog, kjer bi pisala o tem, kako spoznati, kdo smo in kaj si želimo. Mislim, da je to manjkajoči člen verige vseh nas.
Hvala, ker svetiš in razsvetljuješ s svojo lepoto.
Se popolnoma strinjam s tabo, da je to manjkajoči člen verige večine izmed nas. Da spoznamo, kdo smo, je potrebno veliko izpraševanja in obračanja zase.
Zelo znana zgodba :)Po mojih izkušnjah gremo vsi skozi podobne faze. Tudi jaz sem se dolgo zgubljala ter poskušala to in ono tehniko, imela občutek da sem ostala vedno praznih rok.
Potem pa kot pravi Miha prideš do ene točke in se samo odločiš, lahko jih rečeš razsvetljenje, aha trenutek … takrat samo veš kaj in kako (in tudi kdo si).
Imam samo eno besedo HVALA za današnji blog…prečudoviti, kot ponavadi…vredno ga večkrat prebrati 🙂 slike imajo prav tako zelo močno sporočilo 🙂
Odlično napisano!
Tudi jaz sem dolgo časa iskala različne metode in skakljala iz ene na drugo. Naenkrat pa sem zacutila da so se premiki zgodili, s kombinacijo več metod. Uporaba večih metod ni napačna, vsak ima svoje izkušnje,le obremenjevati se ne smemo, če rezultata ni takoj. Pride ob pravem času 😉
<3
Res je, za vsaka stvar zahteva svoj čas in veliko mero potrpljenja 🙂
Vsak teden čakam na tvoj novi blog. Saj veš, vedno pišeš tisto kar potrebujem.
Postavke, ki si jih napisala so me v prvem trenutku odbile, joj kot pri kakšnem verouku se mi je zdelo. A jaz ti zaupam, zato sem se vsedla (kar med službo) in vztrajno premišljevala o dobrih delih (te so ok), o premišljevanju (vem, da je potrebno), o prebiranju svetih spisov (ne vem, kje bi se lotila in bojim se, da jih ne razumem), o molitvi (ta mi je blizu) in o kontemplaciji (potrebujem še veliko vaje in potrpljenja). Praviš, da je to vse, kar potrebujemo. En del mene mi pravi, da imaš prav, drug pa se tako upira temu. Kaj naj naredim?
Vita, samo prepusti se in prisluhni sama sebi. Odgovor se bo s časom skristaliziral. Samo ne obupaj.
Vita, del, ki se upira je tvoj ego, ki ima drugačna pričakovanja od tvoje duše 🙂
Hvala za še en blog in ker pomagaš z besedo vsem. To so tvoja dobra dela, kajne?
Lahko bi jim tudi tako rekli 🙂
Vita – meni se zdi že veliko, da ste prišla do te točke. Mnogi samo prikimajo in nato vse pozabijo. Preberite še enkrat ta blog, v njem piše tudi o predajanju in o temu, da živimo svoje življenje. Zdi se mi, da leži tam ključ vaše dileme.
Primera s semeni je enkratna.
Res je čudovit blog. In strinjam se z Arjuno. Kako uvideti kdo smo in prepoznati lastna semena moči so vprašanja na katerega nimamo odgovorov.
Lepše ne bi mogla napisati. Preprosto popolno.
Ali ni ironicno, da smo postavljeni v neko vlogo nekoga na nekem planetu in v obliki nekoga, ki se dnevno peha za neke dobrine, moc, oblast ali zgolj prezivetje, vse skupaj pa se nenehno spreminja do trenutka, ko izgine nekam, kdo ve kam? Kot bi slo za film 🙂 v kakrsnemkoli zanru ze. Ves cas tega “necesa” pa nas nekaj znotraj opominja, spominja. Ce nam uspe priti do tocke, ko prisluhnemu temu neznemu glasu in nam to izvabi na lica nasmeh, se zacnemo zavedati kdo smo in kaksne moci imamo, nato t.i. semena vzklijejo in razcvetijo. Postajamo vse mogocnejsi, samozavestnejsi, zadovoljnejsi, mirnejsi .. Zdaj pa ali bomo izbrali slednje ali prejsnje, igranje vloge nekoga, nevedoc zakaj do trenutka, ko bo vse izginilo v nevemo kaj:) Jaz sem izbrala cvet, kljub temu, da je lahko vmes nekaj trnov:)
Ko se enkrat osredotočimo na cvet v nas, ima tudi trnje drugačen okus in smisel:)