1. april, 2016PREBUJANJE
Drage sestre in bratje, jutranje prebujanje je najlepši trenutek v dnevu, to je čas, ko se najlažje povežete s svojo dušo, čas ko si resnično lahko napolnite baterije, to je čas, od katerega je odvisen dan pred vami. Naj vam jutro predstavlja čas, ko se vrata vaše duše odprejo.
Današnji blog namenjam vstajanju ob sočnem vzhodu. Namenjen je vsem vam, ki imate težave z zgodnjim vstajanjem in tistim, ki zaradi prepričanja, da ste nočni ljudje, niti ne poskusite vstati s soncem, ki vam v vsakem primeru ponudi več kot jutranja kava oz. katero koli poživilo, ki ga vzamete tekom dneva.
Kot veste je čas, preden vzide sonce, najprimernejši za meditacijo, za notranje prebujenje in sploh za vstajanje, to so ure napolnjene s potencialom življenje, a zaradi ritma, ki ga živimo, jih največkrat izpustimo iz rok in skočimo v nov dan brez glave in zavesti, namesto da bi si vzeli nekaj dragocenih minut, ki pripadajo vsakomur. Jutranje vstajanje je simbolično dejanje, je namreč način, s katerim vstopimo skozi vrata novega dne, preko njega izberemo energije, s katerimi se bomo tisti dan srečali v svetu, ki smo ga na nek način sami ustvarili. Resnično ni tako nepomembno, kdaj in na kakšen način vstanemo zjutraj.
Zame je nebo, preden sonce vzide, naravna budilka. Sedaj se je svetlobi pridružilo še ptičje petje, ki nežno pospremi ločitev mojega sanjskega telesa s fizičnim. Nikoli nisem uporabljala ne zaves ne polken, kar je vedno pomagalo k temu, da se je telo naravnalo na sonce. Verjamem, da smo si med seboj drugačni in da imamo zaradi tega različne potrebe, a naučiti se prebuditi brez budilke pripomore veliko k izboljšanju ravnovesja vaših energij.
Pomembno je, da vemo, da lahko jutranje vstajanje traja nekaj časa, to ni obred, ob katerem je treba hiteti. Najslabše je, da se že v postelji soočamo s seznamom stvari, ki nas čakajo za tisti dan. Še slabše od tega je, da nas iz postelje požene strah in stres, namesto veselje, da pustimo za sabo sanjski svet in se ponovno soočimo s pomladjo okoli nas. Gledati sončni vzhod osvetljujete Luč, ki jo nosimo v sebi. Če se še raztegujemo takoj po tem, ko smo vstali – ni važno niti kako- si s tem dejanjem ustvarjamo dodaten prostor za to Luč, da vstopi in zapolni naše telo. Podoben učinek ima hoja na svežem jutranjem zraku.
Mišične napetosti, s katerimi se srečamo zjutraj, so pogosto znaki naše podzavesti, ki si želi naše pozornosti. Dihanje in raztegovanje teh delov ustvarja prostor za vpogled na to, kar se dogaja znotraj nas. Če si ne vzamete časa, da se pretegnete in ugotovite, zakaj se vaše telo počuti napeto, ne boste nikoli vedeli, kaj se dogaja z vami. Ne predstavljate si, kako pomembno je raztezati naše telo pred našimi možgani zjutraj. Znati prisluhniti sebi ob takšnih urah vam prinese večji vpogled vase.
Seveda ni mogoče vsako jutro vstati pred sončnim vzhodom in se napojiti z njegovo močjo, a ko boste enkrat začeli zavestno sprejemati jutranjo svetlobo v svoje življenje, boste jasno ločevali dneve, ko to naredite oz. tiste, ko jutro prespite. V poletnem času, ko je zunaj dovolj toplo, se rada usedem pred sončni vzhod, osredotočim se na svoje tretje oko in pričnem polivat vodo po svojem čelu, da steče čez področje mojega tretjega očesa, medtem ko prvi jutranji žarki obsvetijo vodo, ki teče po mojem obrazu. To je poseben moment, ki ga lahko delim z vami le tako, da vas povabim, da ga preizkusite.
Osebno mi zjutraj najbolj pomaga, da slišim skozi svoje okno ptičje petje ali kak drug zvok narave. Najtežji korak zame je ta, da si ne dovolim, da bi dnevna opravila narekovala moje vstajanje. Nikoli se ne pozabim poglobiti v svoje dihanje in prisluhniti svojemu srčnemu utripu, preden zapustim blazino. Najbolj se počutim srečna, ko lahko opazujem sončni vzhod in ob tem tiho praznujem ter se zahvaljujem soncu, ki ga vabim v svoje telo.
Če kljub zapisanemu najdete težko motivacijo, da bi zjutraj vstajali s soncem, si omislite nek jutranji obred, ki vas osrečuje; recimo petje ali joga. Ali pa le najboljši zajtrk, ki si ga lahko zamislite.
Zdi se mi, da je pravilno prebujenje ob zgodnjih jutranjih urah eden od temeljev poti “navzgor”. Osnove lahkega vstajanja so preproste; vstajajte z zavedanjem sedanjega trenutka in hvaležnostjo, ki vas povezuje z naravo medtem ko se s srcem in telesom prizemljite iz sveta sanj. Vse to gradi stebre, ki držijo vaše življenje v bolj pozitivnih okvirih. Gre tudi za življenje, kjer je več možnosti, da preide v “kaj več” kot tisto, kjer ne dopustite Soncu, da posveti v vaše telo in posledično v vaše srce.
slikovno gradivo: personalexcellence.co, www.holualoainn.com
To je pa zelo primerna tema glede na teden, ki je za mano 🙂 S premikom ure se borim vsak dan in čisto nič ne pomaga, da se Sonce zjutraj skriva za oblaki.
Všeč mi je, ker širiš svoje pisanje tudi na druga področja, ker s tem pokažeš neko celostno sliko duhovnega življenja.
PS: Če sem prav razumel, vzameš steklenico vode in se polivaš ob sončnem vzhodu po čelu?
Vodo lahko zlivaš iz stekleničke po svojem čelu, lahko pa tudi iz kozarca – važno je, da se steka počasi in da se koncentriraš na vodo.
Prikladna tema 🙂
Čudovito si napisala, zakaj se splača zbujati pred soncem, si z jutranjim raztegovanjem mislila na Pozdrav Soncu? Lahko da zveni prav banalno, a je tako res da je dobro raztegovanje boljše kot najmočnejša kava zjutraj.
Hvala za tvojo nežno spodbudo, da se vrnem k stari uri.
Pozdrav soncu, navaden stretching … karkoli, samo da začutimo svoje telo 🙂
Sonce je moj element in ni ga boljšega kot jutranje sončne kopeli. Krasen blog! Hvala!
Če se ne motim je Surya eno od imen za Sonce 🙂
Mene pa mika preizkusiti to z vodo. Ko sem brala sem si prav predstavljala, kako se žarki lesketajo v vodi, ki se steka po mojem obrazu. Nikoli še slišala za takšno tehniko, a se mi je zdelo, kot bi jo nekoč že izvajala … mogoče v nekem prejšnjem življenju 🙂
Tehnika je seveda zelo stara, a na žalost se ne spomnim več, od kod sem jo “pobrala”.
Vse kar si napisala je zelo zanimivo. Nikoli nisem gledala na jutranje vstajanje kot nek simboličen akt 🙂 Imaš prav in tudi to, da je dobro da naravnamo svoje telo Soncu. Zanima me, kako je z dnevi, ko se skriva za oblaki? Je isto?
Na žalost ni isto, ko se Sonce skriva zjutraj za oblaki, ker ga ne čutimo s svojimi zunanjimi čuti – z notranjimi pa ga čutimo ne glede na vse oblake.
Cel blog je zelo zanimiv. Najbolj pa mi padejo v oči jutranje napetosti in bolečine (ki jih pripisujem starosti in neprimernemu načinu življenja). Dobro je, da nam daš vedno misliti in širiš naše zavedanje vedno dlje in dlje. Zame si kot življenjska svetovalka.
Najbolj rada berem tvoje bloge zgodaj zjutraj 🙂
Ptičje petje je najlepša naravna budilka. Čisto sem zmedena ko me zbudi budilka, a tudi takšni dnevi pridejo (jih ni veliko). Po tem blogu me je čisto prevzela želja, da se nastavim jutri soncu in da ga začutim v sebi. Hvala ti za ta navdih in se strinjam z Mihom, piši še o takšnih temah.
Me veseli, da te je blog navihnil k zgodnjemu vstajanju 😉
Jutranje ure ponujajo potreben mir da slišimo svoj notranji glas, kaj ne?
Res je. Zunanji mir pripomore k temu, da prisluhnemo svoji notranjosti.
Tudi mene je zamikalo po tem branju, da se prepustim jutranjim žarkom 🙂
Moja največja napaka so plani, ki jih imam za vsak dan. Namesto da bi vstala v miru, me iz postelje vrže stres in hitenje k novim obveznostim. Hvala, ker mi daješ motiv biti boljši človek.
Tudi sama se srečujem s podobnimi težavami, a se splača vztrajati in raje kot obveznostim, prisluhniti bitju svojega srca in se šele nato dvigniti iz postelje.
Evo me, nočna ptička ki se težko spravi k zgodnjem vstajanju. Zanimivo naključje, da sem prav včeraj dobila eno pravo življenjsko brco na ta račun in da danes pišeš prav o vstajanju. Prijateljica mi je lepo pokazala, kako s svojo sebičnostjo (poznem vstajanju in pričakovanju, da drugi opravijo določena dela namesto mene) vplivamo na zunanji svet. Ne vem točno kako zapisati, pokazala mi je, da če bi vsi vstajali kot jaz, ne bi nobeden opravljal jutranjih del in da ne morem pričakovati od drugih nekaj kar sama nisem pripravljena narediti.Hvala za ta poseben blog in hvala Vesolju, ki me opozarja na napake, katere počnem.
Mislim, da je ta blog prekrasna motivacija vsem nam, ki se težko zjutraj spravimo v ritem. Sonce je kot polnilec batarij, mi pa se poslužujemo raznih nenaravnih preparatov.
Pa ne le zjutraj, sonce ti pomaga tudi cez dan, te napolni z energijo. S tem ne mislim samo na vitamin D:)
Hvala za to spodbudo. Odkar so premaknili uro je ena muka to vstajanje. Vi naredite še iz nekaj tako vsakdanjega nekaj posebnega.