Velikokrat se ponavljam, da če želimo čutiti angele v našem življenju, potrebujemo odprto srce. Duhovna rast je pravzaprav povezana prav z našo sposobnostjo in pripravljenostjo odpreti svoje srce. Duhovna rast je vezana na pogum, ki je potreben, da odpremo svoje srce.

Eden mojih mentalnih hobijev je ta, da iščem povezave med stvarmi. To me velikokrat privede do spoznanj, kako je vse v naše življenje prepleteno in povezano in nič ni naključnega. Rada opazujem cikle v življenju, kako se nek čas širimo in nato ponovno krčimo, obračamo navzven in nato ponovno navznoter; kako živimo kot luna in njene mene, zelo podobno bitju našega srca.

Odprtje srca je običajno vedno vezano na nekakšno notranjo eksplozijo, večina pričakuje, da se nam srce odpre ob posebnih dogodkih, ob dejanjih srčnih ljudi, ob globoki meditaciji. Tudi to je možno, a meni se je srce resnično odprlo šele ob izgubi ljubljene osebe. Tega se tisti trenutek niti nisem dobro zavedala, a ravno izguba in sesutje ega je bil zame tisti ključ, da sem do konca odprla vrata svojega srca.

Srce ima svojo inteligenco, svoj način raziskovanja in učenja. Na nek način deluje samostojno, po drugi strani je vezano na vse naše telo. Deluje podobno kot mi kot posamezniki; živimo kot individuumi, a vedno povezani drug z drugim. Prav zato nam ni težko čutiti, kdaj ima neko ob nas odprto srce. Ko je naše srce odprto, se njegove vibracije brez ovir širijo v naše okolje in ljudje zavestno ali nezavestno sprejemajo to ljubezen, ki NAS spreminja. Kot sem že napisala, vsi smo med seboj povezani in ne moremo delovati drugače kot da vplivamo drug na drugega.

Ko odpiramo svoje srce, se moramo vedno najprej soočiti z našim egom, ki si želi posebnega življenja, izjemnih izkušenj in razumevajočih bližnjih. Ob takšnih pričakovanjih se naše srce ne bo odprlo. Naše srce se lahko odpre le, ko se pričakovanja ego odmaknejo – recimo ko sem se morala sama soočiti s smrtjo, se je ego na nek način umaknil; noben razum, nobeno pričakovanje mi ni vrnilo ljubljene osebe – in vse, kar sem lahko sprejela, je bila le smrt in zavedanje, da vse, kar lahko v tistem trenutku dobrega storim zase in za druge je to, da sprejmem življenje takšno kot je. Za odpiranje vašega srca ne potrebujete trdega dela, temveč pripravljenost predati se življenju. Kdor se že aktivno ukvarja z duhovno rastjo, meditacijo ali jogo, pozna dobro besedo predaja; a zavedati se moramo, da naše srce gori po novih izkušnjah, da si ves čas želimo izzivov, kar pomeni, da si na nekem nivoju vsi želimo “notranjih bitk”. A na žalost nas to ne pelje k temu, da odpremo svoje srce. Ogenj v srcu utripa in gori za to, da nas očisti naših želja, tudi tistih po notranjih konfliktih.

Ko odpremo svoje srce, potrdimo Življenju, da ga sprejmemo v vseh njegovih oblikah; v njegovi radosti in bolečini. Ko sprejmemo intenzivnost, ki ga pripelje naša odprtost v življenje, sprejmemo to, da je mogoče življenje živeti le v tem trenutku in to vedno samo takšno, kot je.

Ko odpremo svoje srce življenju, steče skozi nas neustavljiva energija, ki ni diskriminanta; nenadoma se ne počutimo več osamljene na naši poti, dovolimo in prepustimo bivanju, da preprosto bije, kot naše srce. Takrat se zavedamo -brez nobenih notranjih bojev- da je življenje kot kolo, ki se vrti, da za dobrim pride slabo in po rojstvu nastopi smrt. Zavestno se v takšnem trenutku odmaknemo od mondenega sveta, ne dovolimo si več samoomejevanja, temveč smo v sozvočju z Naravo, s Svetlobo in Temo, z izzivi in lahkotnostjo bivanja, vedno pripravljeni se predati tistemu, kar pride.

slikovno gradivo: www.danielnevins.com, www.hurriyetdailynews.com