Z marcem sem začela risati mandale in s tem odprla neko novo poglavje osrediščenja in meditacije v svojem življenju. Vem, da je trenutno zelo popularna umetnostna terapija in mandale pripravljene na barvanje v obliki pobarvank so lahko zelo lepe, sproščujoče, vendar se ves čas zavedam, da bodo v takšni obliki zelo težko pomagale pri naši osebni rasti, predvsem zato, ker jih nismo mi narisali in v njih ni nič “našega”, razen mogoče izbira barv. Današnji blog namenjam zato risanju lastnih mandal kot obliki meditacije oziroma odkrivanje sebe v potezah naših rok.

Prepogosto pozabljamo, da imata lahko obliki kroga ali kvadrata drugačen vpliv na vas kot na ostale ljudi. Kot vemo, nosi vsaka oblika in barva neke vibracije, ki ustvarjajo določene vrste energije. Dokler ne ugotovimo, kakšen vpliv imajo določene oblike in barve za nas, se bomo z barvanjem v naprej pripravljenih mandal le lahko malo sprostili in zabavali, nikoli pa ne bomo iz tega potegnili globino, ki nam jo lahko ponudi.

Podobno kot z življenjem: včasih smo zadovoljni, da nam drugi povedo, kako moramo doživljati določeno situacijo, ki so si jo drugi izmislili in narisali za nas. Ampak nikoli ne pozabite, da tudi ko drugim dopustite, da se odločijo za vas, da izberejo namesto vas vašo pot, stoji za tem vaša osebna odločitev. Za to se nikar ne čutite žrtev okoliščin, ker ste vedno odgovorni zanje, tudi če se ne strinjate s tem.

Čarobnost pri risanju mandal je najti sredino papirja, odkoder potegnemo diagonalo, ki nam služi kot kompas, iz katerega nato rišemo koncentrične kroge. Potem vzamemo barve in s črto za črto zapolnimo vsak obroč, od sredine navzven. Samo iz teh gibov rok in intuitivni barv, sem se v zadnjih mesecih naučila izredno veliko stvari o sebi.

Ko rišem mandale ni vedno vsaka črta, ki jo potegnem, popolna. Večkrat se v takšnih primerih izgubim v mislih in potegnem črto, za katero se mi zdi, da pokvari vso mandalo, ki sem jo lahko risala več ur. Risanjem mandal zahteva zbranost, biti tu v tem trenutku, najti notranje ravnovesje in se zliti v tisto, kar počnem. Večkrat se med risanjem ustavim in si vzamem čas, da opazujem kar sem ustvarila. Takrat opazim, da so nekatere črte debelejše kot ostale ali pa da se preveč razlikujejo med seboj. A hkrati ljudje, ki jih gledajo za mano, teh nepopolnosti sploh ne opazijo, ravno obratno. Ostali opazujejo celoto in potrebujejo kar nekaj časa, da se lahko fokusirajo na detajle, prav obratno od mene.

In ravno to je nekaj, kar počnemo vsak dan, ves čas. Osredotočamo se na majhne detajle, najraje tiste, ki so nam najmanj všeč, ki nas najbolj motijo, ki so najbolj negativni, a vendar tudi ti lahko na koncu postanejo del tiste čudovite in popolne celote.

Vse to vam pišem za to, da boste razumeli, da tisti grd detajl na katerega se fokusirate v danem trenutku, ni tako pomemben, kot je pomembna širša slika. Vedite, da je ta nepopolnost le del celote in je tam za to, da uravnava del, ki je ob njen in tako gradi uravnoteženo celoto.

V primeru, da je mandala narejena zelo površno, brez pravega truda, lahko pričakujemo, da bo celota veliko bolj podobna neuravnoteženemu krogu z raznimi črticami. Vsaka mandala nosi svojo zgodbo, vsak naš izdelek govori o stanju našega duha.

Pri umetnostni terapiji in risanju mandal, je najboljše, če jih ustvarjamo sami, da se osredotočimo na točno določeno dejanje in najdemo v njem meditacijo, ki nam je lahko včasih težavna ali pa nimamo dovolj miru zanjo. A kljub temu zahteva tudi risanje določeno mero zbranosti, natančnosti in miru.

slikovno gradivo: fineartamerica.com , www.etsy.com