13. november, 2015ASTRALNA POTOVANJA
Drage sestre in bratje, astralna potovanja so potovanje duše na ravni, ki se je včasih ne zavedate, a so vedno tam. Duša je le časovno vezana na telo, ki ji na Zemlji pripada, a sama je večna in neskončna in te potovanja ji niso nič kaj tuja. Astralna potovanja so nenazadnje odsev duhovne rasti.
V današnjem blogu bom odgovorila na vprašanje bralke, ki jo je v zadnjem času prevzela tema astralnih potovanj. Pravi, da je na spletu iskala informacije o OBE (Out of Body Experience), in da jih je našla ogromno na to temo, a hkrati nič takšnih, ki bi se ji zdele blizu njeni izkušnji, in da je sedaj še bolj zmedena kot je bila na začetku. Danes bom zato poskusila razložiti, kaj se v resnici dogaja med astralnimi potovanji in ali je duša tista, ki zapusti telo ali kaj drugega.
Ko razmišljamo o astralnih potovanjih, se kot za vse duhovne izkušnje, na eni strani spopademo z uveljavljeno znanostjo in na drugi z religijo. Izgleda, kot da se temu ne moremo izogniti. Nekateri avtorji trdijo, da je duša tista, ki zapusti telo ob astralnem potovanju, drugi so prepričani, da je astralno telo tisto, ki se premakne in ki ostane povezano s fizičnim telesom z nekakšno srebrno energetsko popkovino, ki nam pomaga, da se ne zgubimo ob vrnitvi nazaj.
Zdi se mi, da vsi avtorji pripovedujejo isto zgodbo, le da opisujejo dve različni ravni doživetja, ki sta predvsem vezani na naše kulturne predstave. Tisti, ki mu je bližje religiozno dojemanje duhovnosti, bo rekel, da je duša tista, ki lahko opravi astralno potovanje, tisti pa, ki mu je bližje duhovni pristop, ki ni nujno vezan na religijo, pa uporablja termin astralnega telesa.
Kljub temu pa ločimo dve ravni astralnih izkušenj, horizontalne in vertikalne, ki se med sabo razlikujejo glede na nivo zavedanja, ki ga imamo.
Horizontalna astralna potovanja so tista, ko izstopimo iz svojega telesa, a ostanemo na njegovi isti ravni. So ljudje, ki so lahko zapustili svoje telo in bili videni na čisto drugih mestih, daleč stran od svojega telesa. Na žalost se ne morem spomniti ne avtorja ne naslova knjige, ki sem jo prebrala pred približno 15-20 leti, kjer je avtor opisoval izkušnje človeka, ki se je lahko integriral z okoljem, ki ga je v takšnem stanju obiskal. Sama sem imela možnost ene same izkušnje takšnega potovanja, o tem si lahko več preberete v blogu Avatar.
Vertikalna astralna potovanja so tista najpogostejše omenjena, ko potujemo navzgor ali navzdol v različne dimenzije, kot so dimenzije naših teles. Predstavljajmo si, da smo v dvigalu in da lahko z njim potujemo na višje nivoje ali pa globoko v podzemlje. V zadnje, najvišje nadstropje verjetno pridejo redki, medtem ko lahko vsi pridejo v prvo. Vsak lahko pride v nadstropje, ki ima podobne frekvence kot posameznik – frekvence, ki jih imamo med meditacijo ali spanjem. Več duhovnih izkušenj kot jih imamo, več možnosti imamo, da se lahko približamo višjim nadstropjem. Zato je tako pomembno, da ne sodimo ničesar okoli sebe ali v sebi. Sami ne vemo, česa se mora naš bližnji naučiti in v katerem nadstropju te stavbe se nahajamo. Vedno bo kdo kakšno nadstropje pod nami in nekdo, ki živi nadstropja nad nami. Vsi pa imamo isti cilj; najbolj zgornje, najvišje nadstropje.
Za zaključek bi želela izpostaviti čas spanja, v katerem naredimo običajno naša prva, nezavedna astralna potovanja. Med spanjem imamo priložnost da se povežemo z našimi čustvi in nepredelanimi doživetji, tako kot se lahko premikamo in spoznavamo ljudi, ki jih ni več na Zemlji. Vseeno je v tem primeru težko ugotoviti, če gre za astralno potovanje ali le osebno “prebavljanje” naših budnih ur.
slikovna gradiva: www.timetraveldreams.com, fromthealphatotheomega.com
Astralna potovanja so zelo zanimiva tema, a moja izkušnja nič kaj preveč, ker sem se bal, da se ne bom več znal vrniti nazaj v svoje telo. Nekaj sila me je potem zvlekla nazaj, ne vem če je bila ravno srebrna energetska popkovina ki naj bi povezovala mojo dušo z mojim telesom, a vseeno. Ostal e strah pred izkušnjo ki ji verjetno nisem dozorel. Za naslednji blog bi si želel kakšen tvoj opis tvojega astralnega potovanja, da ne ostanemo le pri teoriji 🙂
Miha, tanko energetsko popkovino, nekateri imenujejo srebrna nit. Ta srebrna nit deluje v tem primeru kot par vajeti, ki astralnemu telesu preprečuje, da bi se izgubilo v nadfizičnih realnostih in bi se lahko vrnilo nazaj v fizično telo. Srebrna vrvica ostaja tako nekakšna popkovina, ki za časa življenja povezuje fizično in nefizično telo in se dokončno pretrga šele v trenutku biološke smrti posameznika. Takrat in šele takrat se telesi povsem ločita, astralno telo pa, skupaj z zavestjo posameznika, nadaljuje svoj obstoj v nadsvetovih.
Zelo zanimiva tema o kateri upam tudi jaz, da se še kaj razpišeš.
Moja potovanja so vedno v prisotnosti mojih dveh vodnikov.Vedno čutim, kako me dvigneta iz telesa. Šla sem med zvezde (uf to je bilo nekaj!), pod posteljo, ob strop, ali pa me “potegneta” iz telesa, če mi hočeta, na kaj opozoriti. Se pojavi platno in dogodki (pretekli ali prihodnji) se začnejo vrteti. Moj daleč najlubši dogodek je bil prikaz delčka mojega prejšnjega življenja z mojih vodnikom. Uf to je bilo pa tako roooomaaaaantično :).
Jaz sem imela neko takšno izkušnjo, a nisem prepričana če gre za sanje ali kaj drugega. videla sem kako se moje astralno telo loči od mojega telesa in pod sabo sem videla sebe, kot bi se gledala ena druga oseba. Tega dogodka me ni bilo strah. Vsseno pa nisem bila sposobna se premakniti dlje od tega, da sem se gledala. O tem sem tudi jaz veliko brala in s horizontalnim astralnim potovanjem so lahko ljudje potovali po svetu, leteli skozi zidove in v kilometre stran oddaljene kraje v nekaj sekundah. Zanimivo, da Šepetalka piše, da so pogosteje omenjena veritkalna potovanja – očitnbo bereva druge knjige 🙂
Me je pa navdušila izkušnja v blogu Avatar, če sem prav razumela, je bil tisti Norvežan, ki je prišel do tebe, kajne?
Edino kar se mi zdi dobro pri izven telesnih potovanjih je to, da v njih prepoznamo svoj pravi jaz in tako lahko vidimo sami sebe, ko počnemo tisto kar diktira naš EGO. To je eden izmed načinov, kako lahko prepoznamo in vidimo napake, ki jih počnemo. Skozi sanje ne moremo pristi do takega uvidenja, ker takrat se duša / astralno telo dviguje ne zavestno medtem, ko v meditaciji to naredimo zavestno in nam je cilj viden in dosegljiv.
Izventelesne izkušnje ali astralna potovanja so naravna človeška izkušnja. Tako naravna so kot spanje in dihanje.
Jaz verjamem, da so astralna potovanja možna. Preveč ljudi je pričalo o njih, tudi med operacijami, ko so šli iz telesa ven, pa potem pripovedovali podrobnosti, o katerih ne bi mogli vedeti, če te izkušnje res ne bi imeli.
Huda tematika! Ravno kar se spopadam z idejo takega potovanja, da bi srečal svojega angela varuha in ga videl v njegovi obliki preden se je spremenil v astralno telo. Mi je res všeč, da si se tokrat dotaknila malo drugačne tematike!
Brala sem o izkušnjah tistih, ki so doživeli izstop iz telesa, recimo tisti poškodovani v nesrečah, na operacijskih mizah ipd. Zanimivo mi je bilo to, da se po tem dogodku ne bojijo več smrti iz zelo enostavnega razloga, ker jo ni. Večna duša, katere lastnost je neuničljiva zavest, z fizično smrtjo ni uničena in to mora biti takšno posznanje, taka astralna izkušnja, ki ti vsaj deloma razblini strah pred smrtjo in s tem povezano minljivostjo.
Zelo zanimiva tema in upam da o njej se kaj napises.
Zelo zanimivo branje.
Tudi sama se zadnje leto posvečam temu področju in raziskujem.
Moja izkušnja je taka, da sem pri meditaciji, zavestno, doživela, da se je moja duša ločila od telesa. Po navadi sem v prostoru, oz. hiši kjer bivam, nazadnje pa sem doživela nekaj drugega, in sicer bila sem zunaj, saj je po meni pihal veter, čutila in slišala sem ga. Slišala sem tudi v daljavi zvoke ter govorjenje večih oseb, duš. Bila je noč…
Edino kar me je ustrašilo pa je to, da se nisem morala vrniti v telo, ko sem jaz želela. nekajkrat sem poskusila pa ni šlo. Kar nek trenutek pa sem se znašla zopet v svojem telesu.