17. julij, 2015GRAJENJE LJUBEZNI
Drage sestre in bratje, grajenje ljubezni do sebe je steber vašega duhovnega življenja. Dokler ne boste ljubili sebe, ne boste ljubili nikogar. Vi ste središče vašega sveta, ki se brez ljubezni vrti le okoli svoje osi.
Današnji blog je nekakšno nadaljevaje prejšnjega bloga Osebna preobrazba, kjer sem ugotavljala, da brez ljubezni do sebe človek ne more duhovno napredovati ali se celo preroditi. Za kaj takšnega je potrebna ljubezen, h kateri vas bom v tem poletju poskusila približati. Danes se bom dotaknila občutka krivde, ki nas lahko zelo ovira pri osebni rasti in vam poskusila predstaviti, kako ga pretopiti v nekaj uporabnega.
Kot sem že v svojem prejšnjem blogu omenila, je velika ovira, ki nas loči od prostega pretoka ljubezni do sebe, občutek krivde. Za začetek bi želela, da se vsi zamislimo nad sledečo izjavo: »Prav vse, kar se zgodi, lahko služi in tudi bo služilo mojemu življenju« (Paul Solomon). Preberite ta stavek večkrat in dopustite, da se usidra v vaše srce. Ko sprejmete to resnico v svoje življenje, se prične občutek krivde topiti.
Ob tem stavku lahko meditirate, lahko o njem razmišljate v naravi ali se pogovarjate z nekom, ki vam je blizu. Bolj ko bo postal del vašega življenja, lažje boste občutili, da krivde v resnici ne potrebujete vlačiti s sabo iz svoje preteklosti.
Krivda seveda ima svoj smisel in svojo funkcijo, vendar služi svojemu namenu le kratek čas. Ko naredimo nekaj »narobe«, se sproži naš obrambni mehanizem v občutku krivde. Torej tega ne bomo več ponovili. V istem trenutku, ko spoznamo svojo napako, krivde ne potrebujemo več. Lahko jo spustimo, ker vemo, da nam vse, kar smo naredili, lahko služi in bo služilo našemu življenju.
Verjetno večina od vas vsaj deloma pozna moč misli. Naše misli oblikujejo svet, v katerem živimo. Imajo moč ustvarjanja naše osebne realnosti. Vsaka misel in beseda, ki jo delimo ali ne, je kot zidak hiše prihodnosti, ki si jo gradimo in v kateri bomo živeli. Prav zato je zelo pomembno, da sami sebe ljubimo, ker ljubeče misli ustvarjajo ljubeče življenje, strah in krivda pa njeno nasprotje. Vedno moramo gledati nase skozi spekter ljubezni, torej v svoji najboljši možni obliki, ker ta naša vizija bo prej ali slej postala naša resničnost. Zato je ljubezen do sebe tako pomembna.
Zamislila sem si eno preprosto vajo, ki zajema le čas in voljo. Prinesla pa naj bi ljubezen do sebe. Naslednjih 40 dni si vsak dan vzemite čas in govorite svojim angelom. Govorite mu lahko o stvareh, ki vas mučijo, zanimajo, ki so se vam zgodile – karkoli bi radi delili z njim – kot izrazu čiste ljubezni. Angeli so namreč izraz absolutne ljubezni. Pomembno pri tem je le, da imate pred sabo to, da je ta pogovor mišljen kot enostranski, torej nikar ne pričakujte ali celo zahtevajte, da vam angeli v tem času ponudijo odgovor na vaše besede. Ne proste jih, da govorijo z vami. Le nagovarjajte jih kot izraz čiste ljubezni, ki se skriva v vas. Če en dan spustite ali pozabite na ta svoj pogovor, pričnite znova (brez občutka krivde) naslednji dan.
Teh 40 dni vam bo omogočilo, da boste odkrili ljubezen v sebi (vmes se bodo nekateri od vas soočili tudi z dvomi, strahovi in ostalimi negativnimi občutki, a poskusite vedno ostati osredotočeni samo na angela, ki vas posluša). S takšnim pogovorom boste razvili zaupen odnos s svojim angelom oz. s svojim srcem, h kateremu se boste kasneje obračali in ga prosili za navodila in podporo v vašem življenju in na vaši duhovni poti. Vendar ga boste morali prej spoznati in se prepričati, da gre za pravi izvor ljubezni in podpore. Za to je potrebnih teh 40 dni.
Vaja je po svoje enostavna, vendar nudi veliko. Posebej sem poudarila, da v teh 40-ih dneh ne pričakujete nobenega odgovora, vendar ne zato, ker ga ne boste, temveč zato, ker morate biti osredotočiti na drugo. Vaš fokus mora biti na tem, da imate ob sebi vedno nekoga, ki vas posluša, podpira in vam vrača ljubezen. To je vaše srce.
Bodite potrpežljivi s sabo, vendar vedno osredotočeni na vaš cilj. Vztrajajte in dovolite si delati napake. Napake so del učenja in poti. Vendar njihov namen ni trajen občutek krivde, temveč napredek.
slikovno gradivo: http://widehdwalls.com/59811-angel-of-the-sea/,Kristen Star DevianArt
Ja, ljubezen je treba graditi.Zelo lep blog z kar nekaj uporabnimi informacijami. 40 dnevna vaja pa je kar obvezujoča, a razumem zakaj. Za ljubezen si je treba vzeti čas in privzgojiti disciplino. Hvala in lep pozdrav vsem!
Lahko samo rečem HVALA za današnji blog! “Ob sebi imate vedno nekoga, ki vas posluša, podpira in vam vrača ljubezen, to je vaše srce” – PREKRASNO in RESNIČNO!!!
Naj vsak človek začuti ljubezen v sebi, kar je nekaj najlepšega…
Vajo, katero si navedla, se mi zdi zelo, zelo dobra in s tem zagotovo pride vsak bližje svojega srca.
Naj se širi ljubezen posameznika v svet…
Prekrasen blog, ker preko njega čutim posebno energijo: LJUBEZEN. Kot pravi Ninchy: naj jo začuti vsak v sebi in naj jo širi dalje!
Super knjigo, kako se imeti rad (žal je samo v angleščini), je letos s praktičnimi nasveti izdala Lorna Byrne. Love from Hevane (Seven-day path to love youself more).
Občutek krivde in strah sta v nekem smislu polarno nasprotje ljubezni. Dokler nas spremlja krivda, bomo zelo težko imeli rade sami sebe. Izredno mi je všeč stavek ki si ga povzela po Solomonu,si ga moram prepisati in zalepiti nad posteljo.
Andreja hvala za tvoj predlog, sem malo pogledala to avtorico in me je takoj pritegnila. Ne predstavljam si, kakšno ćudovito knjižno omaro imaš 🙂
Malenkost. Njena najboljša knjiga, ki pa je v slovenščini, pa je Angeli v mojih laseh. Mednarodna uspešnica.
Ne more biti drugačna, če sta mi knjige izbirala moja vodnika :D.
Šepetalki in vsem bralcem pošiljam vso ljubezen, ki sem jo začutila ob branju današnjega bloga.
Zelo navdihujoč blog in vaja, ki jo bom poskušala izvest do konca. 40 dni ni malo a tudi ne veliko za nekaj, kar si resnično želim.
Človeku daš vedno misliti. Zelo so mi všeč tvoje vaje in napotki. Z njimi je ta blog še bolj pomemben. Rad razmišljam o tvojih besedah in jih včasih tudi predebatiram če imam koga primernega. Ljudje, stvari, dogodki pridejo vedno pravi čas k nam. Tudi današnja objava je takšna. Hvala zanjo.
Čudovito kot vedno. Včasih ostanem kar brez besed. Ljubezen teče: tudi skozi besede. Hvala za še en blog ki zbuja željo postati boljši človek. Še pozdrav vsem.
40 dni ni naključno izbrano število dni: toliko časa je preživel Kistus v puščavi in toliko dni ostane duša na Zemlji, ko umre. Vse je napisno z izredno natančnostjo: jasno in razumljivo. Pohvale avtorici in vsem ki sodelujejo na tej strani.
Duša po telesni smrti ostane na zemeljski ravni kolikor dolgo želi. Svobodna volja nam ostane tudi po fizični smrti. Je pa res, da po določenem času (brala primer ene od klient pod hipnozo, ki skoraj sto let ni zapustila svojega doma, ker jo je v času njenega življenja zapustil partner in tega ni mogla preboleti in ga je tako čakala še po svoji fizični smrti) pristopijo tvoji vodniki (vsaj v tem primeru so na tak način) in te spodbudijo, da bi pa le že bil čas, da zapustiš zemeljsko raven. Kako dolgo se zadrži duša na zemeljski ravni je odvisno tudi od njene starosti. Napredovane duše ne izgubljajo časa in se takoj dvignejo v duhovni svet.
Lahko da imate prav, a v Svetem pismu je napisano, da po 40-ih dneh duša zapusti dokončno Zemljo. Dopuščam možnost, da to lahko stori prej brez dvoma. Moja opazka se je naslanjala na to, da je 40 dni pomembno število za notranjo preobrazbo 😉
Notranja preobrazba žal ali na srečo nima nobene povezave s številom dni, temveč z osvojenimi življenjskimi lekcijami. Nekateri celo svoje življenje ne doživijo notranje preobrazbe, nekateri pa že relativno zgodaj. Ampak ni panike, vsak kmalu dobi novo priložnost :). Razen, če si seveda tako napredovana duša, da inkarnacija ni več potrebna.
Se lahko le strinjam z vami.
A se mi še vedno zdi 40 dni dobro število za vpeljati spremembo v svoje življenje in zavest. Ta čas je vsekakor smešen za doživetje mokše, ker ljudje se le rodijo z možnostjo da jo doživijo, a je za to treba veliko dela saj niti zdaleč ne pride sama (tudi če je duša zelo napredovana).
Kolikor ljubezni daš, toliko se ti vrne. To je eden od osnovnih zakonov vesolja. Ljubi in ljubljen boš.
Pri grajenju ljubezni mi je pomagala meditacija, ko sem si pred sabo predstavljala podobo bitja, ki ga najbolj cenim ljubim in se mu predajam. Za vas je lahko to Bog, Kristus, Budha ali pa nekdo, do katerega čutite brezpogojno ljubezen. To ljubezen, ki jo čutim do tega bitja sem usmerjala proti podobi v svojih mislih potem pa sem podobo bitja presnesla v svoje srce. Ljubezen sem na ta način presnesla k sebi in presenetljivo jo potem tudi obdržala v svojem srcu.
to meditacijo sem našla pri avtorju williamu Bloomu iz knjige Meditacija v svetu, ki se spreminja – če si jo bo kdo hotel sporoditi ali jo kupiti.
Hvala za nasvet. Mi je bil takoj všeč. Bom poiskala to knjigo. Poskusila pa sem ga že. Zelo močan občutek ljubezni ki jo verjetno po navadi usmerjam drugam 😛