7. julij, 2015PREBUJENJE DUŠE
Drage sestre in bratje, prebujenje duše je stanje, ko se ego umakne v ozadje in lahko začne človek živeti svoje pravo življenje. To je trenutek notranjega prebujenja, ko se odpre cvet ljubezni in strpnosti do sveta.
Velikokrat se ljudje ukvarjajo z duhovnostjo, jih ta privlači, vendar je med tistim, kar berejo, slišijo in s čimer se strinjajo in tistim, kar v življenju počnejo, velik prepad. Pogosto slišim, da je težko vztrajati pri eni stvari, najsi bo to tista potrebna odločitev ali le trajna misel. Zato se bom danes ukvarjala s petimi preprostimi smernicami, ki jih lahko prav vsak vpelje v svoj vsakdan in ki z vztrajnostjo pripeljejo daleč. Pripeljejo k prebujenju duše.
Strinjam se, da preprosto nismo vsi sposobni živeti življenja svetnika, vendar je nekaj drobnih stvari, ki jih lahko naredimo vsak dan in ki nam lahko spremenijo življenje in prebudijo našo dušo. Spremembe se razumljivo ne dogajajo čez noč, zanje je potreben čas, vendar ko se enkrat vključimo v proces prebujenja duše, je samo še vprašanje, kdaj ga bomo doživeli.
Prva stvar, ki jo bi morali z lahkoto vpeljati v svoj vsakdan je ta, da vsem ljudem vedno namenimo prijazno besedo. Če misel, ki jo z drugim nameravamo deliti, ne služi prav v nobeno pomoč in podporo, je vedno dobro, da jo ohranimo zase. Poskusite vedno izbirati svoje besede previdno in izogibajte se komunikaciji, ki prebudi jezo, žalost ali katero koli negativno čustvo. To seveda ne pomeni, da se moramo nekaterih stvari izogibati, temveč le to, da smo vedno pripravljeni k pozitivnemu izzidu in skrbimo, da namenoma ali nenamenoma drugemo ne zbujamo bolečine. Komunikacija z ljubeznijo je prva navada, ki vas bo pripeljala do sebe. Kajti vedno, ko s kom komunicirate, komunicirate z delčkom samih sebe. Zrcaljenje je neizogibno in ko se ga zavedamo, lažje vpeljemo strpnost in prijaznost v naš način govora.
Sledi še ena zelo lahka stopnička. Svojim bližnjim, družini in prijateljem namenite vsak dan nasmeh. To je dejanje, ki pove veliko več od samih besed. Nikoli ne pozabite pokazati, koliko vam ti ljudje pomenijo. Naj ego pri vseh odnosih naredi korak nazaj. S tem boste neznansko pridobili in širili dobro. Z enim nasmehom. Vsak dan.
Tretja stopnička je malce težja, če se za ohranjanje svoje pozitivne samopodobe zatekate h kritiziranju, saj zajema napotek, da ne bi smeli nikoli podcenjevati nikogar. Če je neko slab v izražanju, se ne oblači okusno, se ne zna obnašati primerno, … vam to ne daje nobene pravice, da bi to njegovo pomanjkljivost izpostavili. Kdor ljubi samega sebe, ne čuti potrebe niti dolžnosti, da bi svojemu bližnjemu povedal, kaj je (zanj) prav in kaj ni prav. Če ima nekdo težave v dojemanju, je vaša dolžnost, da ste do njega potrpežljivi, ne pa da mu kažete, kaj vas pri njem nervira. Vsak je poseben na svoj lasten način in preprosto ne obstaja opravičilo za nobeno kritiziranje ali sojenje. Ko vas naslednjič “zasrbi”, da bi nekoga sodili ali kritizirali, se raje osredotočite na sebe. Vedno se vprašajte, kaj lahko sam storim ali pa ponudim v takšni situaciji.
Četrti predlog je spet zelo enostaven. Vedno pomagajte, tudi če ne prejmete (vidnega) povračila za vaše dejanje. Kajti ni večje radosti, kot nesebično dajanje. Seveda je zelo malo ljudi, ki živi na takšen način, v smislu da nesebično pomaga in daje vsem ljudem okoli sebe. A nesebična dejanja so številna. Recimo začnite pogovor z osebo, ki se zdi osamljena, predajte svoj sedež nekomu na avtobusu, pomagajte starejšim, ki potrebujejo pomoč, pristopite k osebi, ki deluje izgubljeno na cesti in jo vprašati, če ji lahko pomagate – to so vsakdanje malenkosti, ki štejejo največ. V najslabšem primeru se boste počutili dobro, ko boste nekomu pomagali. V najboljšem boste vzpostavili stik s svojim srcem. A previdno, vedno počnite stvari, ki jih “čutite”. Nikoli se ne silite v nekaj. Vaša pomoč naj prihaja iz srca.
Kot zadnjo postavljam nesebičnost. Ljudje se običajno prestrašijo ob tej besedi, ki za večino pomeni zanikanje sebe in postavljanje drugega pred sabo. A nesebičnost niti zdaleč ne pomeni, da ne izkoristite vseh priložnosti v svojem življenju in da nimate polnega življenja. Nesebični ste, ko želite drugemu srečo in ko veste, da bodo vaša dejanja vplivala na to srečo. V nasprotju s tem, ko pričakujete, da drugi živijo tako, kot se zdi vam najboljše. Vaša nesebična dejanja vas bi morala osrečevati in vam ne bi smela povzročati nezadovoljstva. Namen je tisti, ki dela razliko. Deljate na tem, da boste čutili čim več sočutja in vadite empatijo.
To je nekaj najbolj preprostih stvari, za katere ne potrebujete posebnega znanja, ur osamitve in meditacije ali učenja. In hkrati vam bodo prebudila vašo dušo, ki čaka na vas. Poskusite nekaj časa živeti v skladu s temi napotki. S tem boste spremenili tudi svet okoli sebe.
slikovno gradivo:http://imgarcade.com/1/angel-falling/
Tudi danes presenečaš. Z dobroto se prebuja duša. Vsaj tako sem razumel današnjo objavo. Zanjo se res ni treba učiti iz knjig ali obiskati tečaja. V glavi je potreben tisti klik da pride do spremembe v srcu. Se pa bojim da je podobno kot za vse stvari s katerimi se strinjamo a jih ne živimo.Bojim se da bo navada močnejša od mene.Bom poskusila danes upoštevati vse zgornje napotke.
Draga Vita,pri zgornji smernicah gre bolj za odnos do sebe in drugih, kot pa za navade. Vsako navado se nenazadnje lahko nadomesti z novo. Potrebni sta samo odločitev in volja. Držim pesti.
Niti ene “zapravljene” sekunde na tej spletni strani mi ni žal. Tudi danes sem se naučila nekaj novega. Po prebranem sem dobila potrditev, da sem se “premaknila”, nisem 100% se pa trudim in mi že uspeva se takoj “ošteti” po napačni reakciji, obsojanju in tej osebi v mislih rečem Oprosti mi! Pri vsem tem mi pomaga misel : “Ne obsojaj, ker ne veš zakaj duša potrebuje to izkušnjo!”
Vsak dan nekaj novega! Srčna dobrota brez učenja, a? Ti napotki niso tako lahki kot zgledajo na prvi pogled a brez njih se ne moremo premakniti dalje. Že stotič hvala z moje strani, ker preprosto je to resnica podana na tako enostaven način da je ni mogoče zanikati. Ne samo danes, Vita, vsak dan, dan za dnem. Treba se je truditi za čim manj obsojanja in čim manj sebičnosti. Če vsi naredeimo en korak v to smer bo sprememba vidna tudi na zunaj.
Super napisano!
In točno to se zgodi, ko pride do prebuditve. Največji moj problem je bilo kritiziranje. Zdaj se samo nasmehnem sama sebi in si rečem, pojma nisem imela. Ne rečem, da ga imam sedaj, ampak stvari sedaj vsaj gledam iz popolnoma druge perspektive. In potem avtomatično odpade obsojanje in kritiziranje.
Pa še ena dobra misel od Dr. Briana Weissa glede empatije. “Empatija istočasno zdravi tako posameznika kot svet. Je sestra sočutja in otrok brezpogojne ljubezni.”
Krasen blog, meni je dobesedno odprl srce. Dajati, smejati se, deliti kar imaš v sebi dobrega.
Andreja, hvala za navdihujočo misel: ljubezen in empatija sta zdravili za ta svet! Kritiziranje je ena razvada uma, ki potrebuje črno bel svet. Bravo, ker si jo bila sposobna črtati stran.
Miha: sprememba se prične pri nas in ko nas bo dovolj bo vidna tudi navzven.
Binči: dobro povedano, obsojanje odpade ko razumemo, da potrebujemo določene izkušnje.
Hvala Šepetalki in vsem komentatorjem, ki delate svet lepši!
Prave smernice za vse ljudi. Pa tudi za tiste, katere duhovnost ne zanima. Ob njih se marsikaj prebudi. Najbolj pa se mi zdi, da začutimo svoje srce.
Empatija je zame odgovor na vsa vprašanja.
Iz srca hvala za vse navdihe, ki jih prejemam. Posebej bi pohvalila komentatorje, ki dodatno bogatijo vsebino te strani.
Ne bi se mogla bolj strinjati s tem da ljudje se z marsičem strinjajo, živijo pa čisto nekaj drugega. Praksa je daleč od teorije v tem primeru. Zelo lepo napisano kaj lahko naredimo da prebudimo svojo spečo dušo. Kritiziranje je res huda ovira in razvada.
Čudovite misli.
Tako preprosto da ni res.
Rada berem ta blog, ker je pisan z dušo. Pogosto me kaj prizadane iz napisanega.Ne zato ker bi bilo tako napisano a ker vem da je res. Že prvi stavek o ljudeh ki se strinjajo a živijo nekaj drugega me oklofutal. Tudi jaz bi želela spremembe a na koncu vidim, dane naredim nič. To me je zafrustrura in se odločim za kakšno pedavanje ali delavnico za katero mislim da mi bo pomagala. Vedno se pa konča isto. Saj ni bilo nič slabo a daleč od tistega kar iščem. Problem je v meni, ne v tečajih ali knjigah.
Čim manj se obremenjevati in čim bolj se sprostiti. Sproščeni um je bolj reaktiven na našo pravo naravo. Boš videla,mogoče se ti zdi, da počasi napreduješ. Bo pa potem preskok večji. Kot pravijo vsi ostali: le zaupaj.
Hvala za Čudovit blog in vse, ki sodelujete v komentarjih. To je malo zatočišče jlubezni na spletu!
Upam, da ne bo moj predlog pretiran. A ko ste danes prebrala ta blog ga poskusite obrniti nase. Vse te napotke najprej usmerite vase. Potrudite se za pozitivno notranjo komunikacijo, smejte se sebi in drugim, mislite nase in za svoje dobro, nikoli se ne kritizirajte. Za vsak napredek je potrebna ljubezen do sebe. Začnite se ljubiti. Bodite strpni in potrpežljivi. Boste videli, da vam bo šlo.
Nataša, sploh ni treba biti slabe volje glede tega. Vse, kar ste prebrali, slišali se “nalaga” in ko bo čas pravi, bo prišlo do klika. Samo nadaljujte in brez stresa ter frustracij. Relax ;).
Hvala Andreja za spodbudo. Verjetno sem res prenapeta in kritična do sebe … imam veliko dela vem, a imate prav. Počasi se daleč pride 😉
Moja babica je vedno govorila: Pusti času čas. Samo zaupajte vase in v življenje. Ostalo pride samo.
Hvala vsem po vrsti za tople besede. Vsak mi je napisal nekaj, kar sem morala prebrati. Hvala še enkrat.
Resnico lahko sprejme le odprto srce. Ti napotki so pravilni, saj odpirajo srce. Z odprtim srcem so prebudi tudi duša.
Kritiziranje drugih nam res pobere vso energijo. Nič več od zdaj naprej, hvala draga šepetalka 🙂