Če prav pomislim, je bila jeza eno mojih najizrazitejših čustev v preteklosti. V svoji mladosti sem imela hude izbruhe jeze in kar ves čas sem doživljajo in gledala svet preko njenih oči. Nekako se mi danes zdi to zelo oddaljena slika o sebi in sem pravzaprav hvaležna, da sem v sebi nosila jezo, saj sem lahko preko nje pravzaprav prebila določena prepričanja. V resnici je jeza le energija, ki jo napačno usmerjamo v druge.

Današnji blog namenjam temu čustvu. Seveda ga ne morem obdelati v tako kratkem tekstu prav v vseh njegovih niansah. Predal vam bom le del celotne slike, ki sem jo prejela v meditaciji preko svojega angela.

Jeza je čustvo, je popačen izraz naše prvinske energije, ki je napačno usmerjena navzven. Kajti ko je usmerjena navznoter v smislu odločnosti in discipline, je njen namen premik k potrebni spremembi. Ko jo enkrat obrnemo navzven, pa jo začnemo zgubljati in to na različnih področjih.Dejansko nosi vsak v sebi energijo, s katero bi si moral pomagati k temu, da se poustvarja, v smislu, da se lahko spremeni in da živi na podlagi svojega srca.

V sebi nosimo različna čustva, pravzaprav odzive na zunanje življenje. Jezni smo, ko nekdo ne misli ali čuti podobno kot mi oz. tako kot se nam zdi prav. Jezi nas, ko nekdo ne deluje, govori ali živi kot smo si sami zamislil, da bi moral. Naša prva napaka v takšnem odnosu je ta, da pogojujemo naš notranji mir s tem, da nekdo deluje in živi kot smo si sami zamislili, da bi moral. To ni niti najmanj naša pravica niti namen.

Vsakič, ko nekoga opazujemo, sodimo, kritiziramo, opozarjamo, bi se morali vprašati, kako bi morali mi delovati, kaj storiti ali spremeniti – torej to energijo usmeriti vase. Energijo za akcijo izgubljamo v reakciji na dejanja drugih. V sebi nosimo vsi enak vir energije, le usmerjamo ga na drugačna področja in jo pri negativnih čustvih dodobra izgubljamo.Danes sem si izbrala za primer jezo, ker mi je kot negativno čustvo najbližje, a ne gre samo za jezo.

Če bi vsa naša pričakovanja, ki jih imamo do drugih, usmerili vase, bi lahko čustva kot so jeza in frustracija našle v nas moč in ne šibkosti. Kajti ko smo jezni, smo šibki. Če pa najdemo pogum in se soočimo z lastnimi strahovi, takrat odkrijemo v sebi pravo moč in energijo, ki smo jo do sedaj izgubljali v jezi ter jo končno uporabimo na pravi način.

Jeza pa je lahko tudi usmerjena v nas in nam je preko nje dan velik izziv za notranjo rast. Pred kratkim sem našla eno zelo globoko resnico o jezi in njeni moči. Kot ste že prebrali, ko jezo usmerjamo v nekoga, s tem izgubljamo velik del energije, ki je namenjena iskanju in prebijanju k naši notranji resnici in moči. Pa čeprav se komu zdi, da se po izbruhu jeze počuti boljše, ker se je na ta način nekoliko sprostil, se je v tem početju ujel v svoj lasten začaran krog. Kajti ko postane sproščanje negativnost na druge vir namišljenega osvobajanja, je takšno osvobajanje zelo nevarno. S takšnim početjem sami sebe degradiramo na najnižjo možno raven.

Jezo lahko izražamo na več nivojih, najnižji je fizično znašanje ne drugega, malo bolj prefinjeno od tega je verbalni nivo, a oba vedno predstavljata izgubo nečesa v nas samih –  da ne govorimo o naših bližnjih, ki so naše jeze deležni. Najvišja raven uporabo osnovne energije, ki jo večna preobrazi v jezo, pa je iskanje lastne moči v akciji; v tem, da smo se sposobni disciplinirati in postati to, kar pravzaprav pričakujemo od drugih in v nas zbuja frustracije in jezo. Da poiščemo moč v sebi.

Sproščanje jeze na drugega je najnižji nivo usmerjanje te energije. Ko nekdo sprošča jezo na vas in nanjo ne reagirate, vedite, da vam z energijo jeze žge vaša pretekla slaba dejanja. Zato nikoli ne odreagirajte na jezo z jezo. Kajti s tem izgubljate sebe in energijo, ki je namenjena vam in temu, da najdete v sebi moč. Naj bo še tako težko, jezo prepustite ljudem, ki v tistem trenutku niso še dovolj močni, da bi poiskali moč v sebi.

Zaključila bi z mislijo, da jeza ni čustvo, ki se ga moramo izogibati, temveč samo razumeti. Ko ga enkrat razumemo, začenja izginjati.

slikovno gradivo: www.imgbase.info, cupegraf.com