Ko ljudje razmišljajo o srečanju z angelom varuhom, si običajno predstavljajo ta stik skorajda fizično, v smislu, da mislijo, da bodo svojega angela prepoznali z enim od svojih čutov. Nekateri pričakujejo, da ga bodo slišali, drugi videli, nekateri celo, da se ga bodo dotaknili.

In čeprav je vse to mogoče in v skladu z željami večine ljudi, je to precej egoističen – torej človeški način – razumevanje angelske narave. Če ste se prepoznali v teh pričakovanjih, bodite odkriti do sebe in pomislite, če ne iščete samo neke gotovosti v takšnem načinu sprejemanja angelskega sveta ali celo občutkov lastne pomembnosti. V takšnem primeru se spomnite, da smo samo en drobec človeštva in da se lahko izpolnimo kot posamezniki le, ko smo v odnosu z nekom drugim, predvsem ko delamo zanj in mu služimo. Zato ni tako nepomembno, da ko se obračamo na našega angela varuha, prosimo tudi za kakšno drugo osebo poleg nas.

Veliko ljudi me »opozarja«, da sem predobra in da bom zaradi tega na slabšem. Pa se jim le tiho nasmehnem, ker sama dojemam dobroto do drugega kot izkazovanje ljubezni in ne kot neko lastnost šibkih ali celo neumnih ljudi. Pravzaprav so šibki in neumni tisti, ki ne dojamejo dobrote. Zato nikoli ne pozabite na ljudi okoli sebe. In če vam dobrota ni povrnjena v obliki dobrote, to še ne pomeni, da ste na »izgubi«.

Prvi način, kako lahko komuniciramo z angelom varuhom, je prav gotovo molitev; molitev ki smo jo ustvarili le zanj in ki je namenjena le njemu. Takšnih molitev je ogromno, a ustvarite si svojo, vašo spontano molitev, ki prihaja iz dna srca. Kajti ravno v srcu se nahaja tista prava želja in popolna predanost, ki nas pripravi do tega, da gremo dlje od vnaprej oblikovane molitve. Tudi če besede niso primerne, koncepti malček čudni, tudi če ponavljamo ene in iste besede ali pa so naše prošnje banalne; kar res šteje je samo to, da damo vso našo bit v molitev. Pomislte na otroka, ki še ne zna pisati, a se potrudi s celim svojim telesom in dušo, da vam napiše nekaj, kar se mu zdi pomembno. Ni važno, ali je molitev čudovita ali ne, pomembno je le to, da prihaja iz vašega srca.

Angel varuh ni neko kultno bitje, ki ga je treba častiti. To je svetlobno bitje, ki je povezano z nami bolj v smislu prijatelja. Nanj bi morali gledati skozi prijateljsko lečo, torej kot na prijatelja, družinskega člana, nekoga, ob katerem smo mi – mi.

Zanimiva za iskanje stika z angelom varuhom se mi zdijo skupinska srečanja, kjer se ljudje zberejo in meditirajo ter se poskušajo približati svojemu angelu s pomočjo prisotnosti drugih ljudi. Pri takšnih srečanjih je pomembno le, da imajo vsi isti namen, takrat intenzivnost doživetja zaradi sodelovanja skupine seveda zelo naraste. Običajno se takšni meditativni krogi začnejo s skupno molitvijo, nato vsak zase v mislih pokliče svojega angela, vse se pa zaključi ponovno s skupinsko molitvijo.

Po drugi strani opažam, da se ponovno vrača med ljudmi navada, da si doma ustvarijo majhen oltarček, ob katerem se zberejo in predajajo svoje molitve dalje oz. ob njih meditirajo. Res je, da se angeli radi zbirajo na takšnih mestih – a tudi če nimate priložnosti, da bi takšno mesto imeli zanje, je lahko čisto dovolj roža ali kristal, za katerega skrbite in mu dodelite drobno mesto v vašem domu. Vedno je pomembnejši namen kot pa zunanji izgled. Bolj kot se ukvarjamo z obliko, bolj zgubljamo na vsebini. Pomembnejša kot rožica ali oltarček je misel, ki jo namenimo angelu varuhu – čisto srce je tisočkrat bolj jasno in učinkovito kot prelepi oltarček, s katerega brišemo prah.

Najboljši čas, da se obrnemo na svojega angela je običajno zjutraj in zvečer. Ob naši molitvi, prošnjah ali samo mislih lahko prižgemo tudi dišavo ali svečko, če nam to recimo pomeni boljšo zbranost – oz. nekaj, kar nam simbolično predstavlja pripravljenost odpiranja angelskemu svetu.

Ko kličemo angela, poskusimo usmerit v njega vse naše dobre misli, ljubezen in energijo, za katero si želimo, da bi nas obsijala in jo obenem usmerimo v tiste ljudi, za katere vemo, da jo potrebujejo. Še nekaj bi izpostavila na tem mestu; poskusite pozabiti na lasten jaz oz. lastno identiteto. Če vam to uspe, je pot med vami in angelom odprta in je ni stvari, ki bi se lahko postavila med vama. Ko znamo sprejeti, da je naša osebnost minljiva, ko nehamo tekmovati, kdo je boljši in ko se nehamo moriti z bolečino in pričakovanji, takrat je ni stvari več, ki bi se lahko postavila na vašo pot.

Za to pa je potrebno veliko vaje, meditacije, pravih spoznanj in predvsem ljubezni, ki jo delite in radosti, ki jo občutite ob bivanju »sedaj in tukaj«. Vsega tega vam iz srca želim!

Slikovno gradivo: www.centroisa.com, alhena.net