28. april, 2015ZVESTOBA SEBI
Drage sestre in bratje, v življenju je zelo pomembno, da ostajamo zvesti svojemu srcu. Le kdor ostaja zvest svoji pravi naravi in načelom, ki so pisana na višjih ravneh, bo lahko pri delu na sebi prišel do zadnje postaje. Ko stopamo na duhovno pot, ni vmesnih pozicij. Ostane nam samo zvestoba sebi.
Življenje nas vedno pripelje do razpotja, kjer se poti razcepita v dve zelo različni smeri. Od nas je nato odvisno, katero pot bomo ubrali. Lažjo, mikavnejšo ali neznano? Včasih nam življenje (vsaj na videz) ponudi zvrhano žlico, ki pa od nas obenem zahteva, da naredimo korak stran od naše prave narave. Življenje nam ponudi čudovito priložnost, za katero pa je cena kos naše notranje resnice. Izzove nas v smislu, da bi “prodali” del sebe v upanju na lepo nagrado. Kljub temu da čutim, da ne glede na vse naše življenjske odločitve, na koncu vedno pridemo tja, kamor smo namenjeni, bom danes spregovorila o zvestobi, ki smo jo dolžni gojiti do svoje prave narave.
Menim, da so največje napake, ki jih v življenju delamo, odstopanja od lastne resnice. Seveda, moramo najprej vedeti, kdo smo. In če nimamo nekega prefinjenega občutka za življenje in soljudi, to zelo težko spoznamo brez nekega pravega oziranja vase. Ob tem mislim na meditacijo, saj lahko samo preko nje odkrivamo plast za plastjo, kdo in kaj se skriva v vesolju naših zaznav. A vseeno, leta in izkušnje nam tudi veliko povedo o nas, če smo jim le pripravljeni prisluhniti in pogledati v oči. In kaj natanko mislim, ko govorim o zvestobi do sebe?
Mislim na vse življenjske situacije, vse odnose in misli, ko počnemo ali se odločimo za nekaj, kar je v nasprotju z našo naravo. Te odločitve seveda temeljijo na naših pričakovanjih, da bomo zaradi njih nekaj pridobili ali izboljšali, a dolgoročno nas samo še bolj oddaljujejo od nas samih in majejo temelje naše samopodobe. Biti zvest samemu sebi ne pomeni vsiljevati drugim svojo naravo, pomeni le to, da v določene situacje in odnose, ne vstopamo, ker so proti naši naravi. Ne gre za kakšno neprilagajanje življenju, gre za to, da k določenim stvarem preprosto ne pristanemo, ker so proti naši resnici. Kot vegetarjanec, ki ne bo jedel mesnega obroka in bo raje ostal lačen.
Na te mestu bi želela izpostaviti eno stvar; kolikokrat v življenju, vas je ravno tlačenje samega sebe, pripeljalo do tistega, kar ste želeli? In ko vas je tlačenje pripeljalo do izpolnitve želja, se vam je na koncu zdela cena primerna? Ste si na koncu sploh še želeli to, za kar ste prodali del sebe …? Velikokrat tudi stopamo v napačne odnose, brez da bi si postavili teh preprostih vprašanj.
Najpomembnejša oseba v vašem življenju ste samo vi. In kljub temu, da neskončno ljubim svojega otroka vem, da če ne bom sebe postavila ob pravem času na prvo mesto, bo tudi on na izgubi. Ker sebe lahko popolnoma predajam naprej le, ko se postavim na pravo, prvo mesto. Biti zvest sebi, pomeni biti zvest ljudem, ki jih ljubiš in se jim predajaš.
V življenju ni tako enostavno slediti svojemu notranjemu glasu, velikokrat nas naš razum odvrne stran od naše intuicije, da ne govorimo o strahovih, zmotah ali prepričanjih. Zato je toliko pomembneje, da smo zvesti sebi. Saj je to ena redkih gotovosti, ki jo imamo na naši notranji pot. Naša osebna resnica.
Bodite sami sebi sonce. Vendar v pravem pomenu besede. Bodite sebi luč in si svetite na mesto, kjer svetlobo potrebujete. Ostanite zvesti sami sebi, ker edino vi veste, kdo na koncu dneva, ostane z vami v tišini.
Pravilno razmišljanje, ker nam na koncu ostane samo nekdo.Mi sami.
Rad bi vedel, kateri dogodek ali kaj je zbudilo to tvoje razmišljanje. Kot vedno na nivoju in s pridihom tistega kar vsi potrebujemo.
Kako prav imaš! Jaz prevčkrat pozabljam na svojo notranjo resnico ko sem z drugimi. Kot pišeš se prilagajam in verjamem da s tem ne vem kaj pridobim. A ni res. Nikoli v resnici še nisem nič pridobila ko sem se potlačila sama sebe.Prav, da opozarjaš tudi na takšne teme ki niso direkt vezane z angeli a če o njih ne razmišljaš prpoznaš duhovno vsebino.
V življenju je zelo težko slediti svojemu notranjemu jazu. Vedno je prisoten pri življenjskih odločitvah strah, ego, dvomi. Če človek ne prepozna notranjega glasu je zelo težko biti zvest sebi.
Vedno znova si mislim, o čem bo pa danes govoril blog? Občano se mi zdi, da je pisan samo meni. In potem ugotavljam, da je pisan vsem nam, ki imamo isto jedro. Torej je pisan za naša srca in za našo notranjo resnico, zato se nam zdi da je pisan na osebo.
Tudi danes ko berem o zvestobi ki smo jo dožni sami sebi. Kdor živi s srcem, to ve in razume.
Se mi zdi,da sem razvozlala skrivnost tega bloga 😉
Hvala zanj<3
Že neštetokrat se mi je zgodilo,da me je življenje pripeljalo do takšnega razpotja. Bolj jasna ali manj jasna pot? tista ob kateri me je strah ali tista za katero približno vem kaj me čaka? Na koncu vedno odloči mešanica strahu in želje po temu,da sledim srcu.
Ni lahko ostati vedno zvest samemu sebi ker kot ugotavlate: da če ne vemo kdo smo kako bomo to naredili?
Se strinjam ker postavljate pomembna vprašanja ki si jih moram večkrat postaviti.
Aleja: se bi strnjam z vami. Pisano je za srce.
ena redkih gotovosti, ki jo imamo na svoji duhovni poti je naša notranja resnica … pogosto so nam v pomoč duhovni učitelji a ko teh ni, je to edino kar nam ostane. Hvala za te besede!
Dober blog in prav tako dobri komentarji. Smiselno vse skupaj. Na trenutke nenavdano razmišljanje, češ kdo pa se poglablja v to.Zelo zanimiv blog, prava osvežitev v duhovnih krogih.
Zelo zanimivo bi bilo vas poslušati tudi v živo.
Postaviti se ob pravem času na pravo mesto – to je umetnost!
Zelo lepo si razližila, da če ne znamo sebi prisluhniti, ne bomo znali niti drugim. Vem da bi temu marsiko oporekal, a je resnično razlika med prisluhniti in dajati sebe.
Krasne misli za krasen dan!