17. marec, 2015NOTRANJE NAPETOSTI
Drage sestre in bratje, notranje napetosti so odsev nepravilnega razumevanja življenja. So zrcalo naših stalnih misli, glodanja strahov, ki jih nosimo v sebi in nenazadnje priložnost, da se vrnemo nazaj k sebi. V ta čarobni sedanji trenutek.
Verjetno vas je večina že opazila, da je letošnji marec zelo občutljiv čas. V sebi nosi marsikaj, kar je lahko že marsikdo doživel na svoji lastni koži. Govorim o zunanjih strahovih, za katere se zdi, da so nenadoma dobili več moči, kot bi si jo zaslužili. Mislim na vse notranje napetosti, ki jih nosimo v sebi in so nenadoma postale glasnejše, ki pa imajo v tem času točno določen pomen in preko katerih bi lahko počasi prišli do svojega notranjega miru.
Letošnji marec nam vsem skupaj odpira vrata h globljemu razumevanju sebe in življenja, če le mu to dopustimo. Bolj kot se bomo temu procesu upirali, težje bo postalo naše življenje. Današnji blog je namenjam razumevanju stvari, ki se trenutno dogajajo vsem nam po vrsti – razlika je le v njihovi intenzivnosti – in ki bi s pravim pristopom lahko odprle vrata v lepše življenje.
Prihajajoči čas nas opozarja, kje leži naša prava moč in kje jo zgubljamo. Bolj ko se posvečamo našim strahovom – pa čeprav so še kako realni – bolj izgubljamo našo igro z življenjem. Na primer, čeprav imamo recimo težave z zdravjem, če bomo ves čas zaradi tega v skrbeh, s skrbmi težav ne bomo rešili. To verjetno že vsi vemo. Sedaj je pravi čas, da razumemo, zakaj nosimo v sebi določene napetosti vezane na takšne skrbi; saj nas le te odvračajo od sebe, a hkrati so ena od jasnejših poti do samih sebe.
Predem preidem k sržu današnjega bloga, bi želela, da se najprej vsi skupaj zamislimo nad pojmom časa. Kaj je čas? Je to prihodnost, preteklost in sedanjost, ali sploh čas v resnici obstaja? Na nek način čas obstaja samo v naših glavah. Naš um potrebuje čas, da o nečem razmisli. Naš um potrebuje prihodnost, da vanjo projecira naše upe in strahove. Ko odklopimo um, ni več prihodnosti. Je samo še sedanji trenutek. Potem se um spet vklopi in že izgubimo iz rok ta trenutek. To je preprosta igra uma, ki jo igra vsak dan in s katero se oddaljujemo od samih sebe. Sami sebe moramo namreč »doživeti«, »začutiti«, »biti«. In to lahko počnemo samo v sedanjem trenutku, ko začnemo poslušati bitje svojega srca in svoje dihanje. Takrat smo v pravem času (sedanjosti) in na pravem mestu (s sabo).
Velikokrat opazujem ljudi, ki delujejo zelo raztreseno in stalno pozabljajo, kje puščajo svoje stvari. To je eden jasnejših znakov, da so povsod, le v sedanjosti ne. Takšen človek ima ogromno potrebo po občutku varnosti, želi si najti svoj notranji mir in z mislimi se stalno poigrava s tem. A igra se ravno z orodjem, ki mu hkrati to preprečuje.
Bolj ko se osredotočamo na TA trenutek, bližje smo sebi, svoji resnici in takrat lahko razumemo, da nas vsi “zunanji” pretresi vodijo samo v eno točko; k sebi, da se osredotočimo na TA trenutek, na svoje dihanje, saj samo tam leži naše zdravilo oz. tisto, kar iščemo. Razrešitev vsake napetosti in stresa zahteva osredotočenost nase in na ta trenutek. Brez tega je ne moremo razrešiti.
Stresi in skrbi imajo točno določeno funkcijo – prej ali slej nas pripeljejo do nas samih. Da dojamemo, da so vsi strahovi, ki so vezani na življenje, le stvar uma. Um nam v življenju pomaga, če ga pravilno uporabljamo. Ko pa mu prepuščamo moč nad stvarmi, takrat pa grešimo.
Zato je ta marec pravi čas. Da dojamemo, da so vse napetosti, ki se trenutno pojavljajo v zunanjem svetu, le priložnost, da pretresemo naše misli, se osredotočimo na tisto, kar imamo, na ta poseben trenutek in gremo dalje po svoji poti z enim globokim spoznanjem: da je lahko nek strah in stres del poti, ni pa to nikoli del nas …
Slikovno gradivo: photoshoplady.com, www.desktopwallpapers4.me
Že od februarja se stalno srečujem z nekimi težavami in napetostmi, kot pišeš. Zdaj ne vem ali je vse skupaj naključje? Vsekakor si mi dala misliti. Me kar bega vse skupaj. Čutim neko napestost v sebi, ki pa jo ne znam identificirati. Včasih čutim fizično bolečino brez jasnega razloga.hvala za to, kar si napisala. Moram poskusit obrniti svoj zorni kot gledanja in doživljanja svojega življenja.Res nima smisla samo razmišljati o tem, ampak se usmeriti v tukaj in zdaj.
Ha, tudi jaz sem se zamislil nad današnjo temo. Mogoče ne tako zavestno ko vi tudi jaz opažam, da “visi nekaj v zraku”, med napetostjo in pričakovanjem. A o tem občutku nisem razmišljl tako globalno, da bi se lahko vsakega dotaknil. To je vsekakor nekaj novega s tvoje strani, me pa vseakor zelo intrigira. skratka zeo pametna tema, ki marsikaj pove in zaključi s pravo mislijo. Še enkrat bravo!
HVALA za današnji blog…potrebovala sem ravno TO prebrati
Krasen blog, ki sem ga tudi jaz močno potrebovala prebrati. Že nekaj časa nosim neko neznano napetost, ki jo sedaj bolje razumem … hvala 🙂
Zadeto v nulo … res je sedaj en tranzitni čas, ko prihaja na površje vse možno … hvala za čudovit nasvet, kako se soočit z njim!
Presenetljivo dobro razmišljanje o sedanjem času. Vsaj zame in za ljudi, ki me obkrožajo velja, da je v teh tednih prišlo na dan mariskaj, kar nismo pričakovali.
Hvala za navidh, kako se spopasti z vsemi napetostmi, ki bruhajo na dan (tudi pri meni). Hvala ti!
Tudi zame še kako resnično … ta marec me kar srka vase z vsemi skrbmi in nevšečnostmi. Ob prebiranju današnjega bloga sem se spomnila pesmi, ki gre nekako takole; ni res, da potrebujem tablete in psihiatra, temveč novo metaforo za resničnost … in to počneš ti, draga Šepetalka angelov, daješ nam nove možnosti, da pogledamo na svet z drugačnimi očmi … hvala ….
Stres je res samo del nečesa, nismo pa to mi sami. Težko je to ponotranjit a z osredotočenostjo na to, da ima vse svoj namen je spoznanje lažje.
Tudi jaz sem na izmed tistih, ki prav posebej doživlja ta zaključek zime in začetek pomladi. Na kožo pisan blog. A zaradi nekih prepričanj postavljam te občutke na stran in potem privrejo na dan v neprimernih oblikah. Očitno je to čas, ko je to še bolj opazno. Zelo mi je všeč misel, da bi se blogi na takšno temo nadaljevali. V smislu kaj nam nosi sednji čas …
Ni večje resnice kot je ta, da so vsi naši strahovi namenjeni temu, da se vrnemo nazaj k sebi. Bolj kot nas je strah in smo pod stresom, bolj smo daleč od sebe. Bolj ko živimo v sedanjem trenutku več možnosti imamo da najdemo notranji mir. Tudi meni je postavil letošnji marec nekaj izzivov in lahko rečem, da sem jih dojel.
Tao razmišljanje sovpada z sončnim mrkom ki je pred nami. Ne vem če je kakšna povezava med vsem tem,a jaz jo kar vidim. O vsem, kar pišeš zgoraj se bo izrazlo z sončnim mrkom … Zelo dobro napisano in želim si čim več blogov na aktualno dogajanje na naši kolektivni zavesti!
Po mojem ni slučajno, da pride do takšne objave v tedno sončevega mrka … 😉
Čudovit napotek – posvečati se temu trenutku. Vse prevečkrat pozabljamo na to. Hvala ker nas tako lepo vodiš!!