Ljudje si radi izberemo dve skrajnosti; ali živimo zase, mislimo le nase in se nam zato zdijo naše težave najpomembnejše in najtežje (o čemer sploh ni dvoma) ali pa se usidramo na drugi pol, kjer živimo izključno za mnenje in potrditev drugih. Nobena skrajnost ni dobra, je ugotavljal že dolgo nazaj Aristotel in zlata sredina je tista, h kateri nas bi moralo življenje s svojim vodstvom pripeljati.

Veliko let nazaj sem živela samo zase. Samo jaz sem bila pomembna, a zanimivo, tega se nisem niti najmanj zavedala. Živela sem s svojimi težavami in težave drugih so se mi zdele vedno tako enostavno rešljive. Ves čas sem se želela pogovarjati le o sebi, o svojem življenju. Bila sem ujeta v svojem egu in potrebovala sem kar nekaj udarcev življenja, da sem se premaknila proti t.i. zlati sredini.

Leta in leta sem se učila iskati ravnotežje med sabo in drugimi. Nato pa me je smrt ljubljene osebe nekako porinila močno v drugo smer. K služenju drugim. Takrat se mi je zdelo, da sem lažje prebolevala svojo bolečino s tem, da sem drugim pomagala po svojih najboljših močeh. In res je imelo neko posebno moč to, da sem po času žalovanja odprla svoje srce drugim. K temu so me vodili tudi angeli in resnično ni večjega zdravila kot je z ljubeznijo služiti drugim. Težava seveda nastopi, ko zdrsnemo v drugo skrajnost, torej popolno podrejanje svojega življenja potrebam in zahtevam drugih.

Tudi to skrajnost sem nato izkusila na lastni koži. Nekega posebnega dne, ko so zvezde svetile na to mojo zmoto, sem lahko komaj jasno videla, kaj počnem. Pomagam – seveda brez nobenega pričakovanja – ampak v resnici sploh ne pomagam. V resnici je moja pomoč samo ohranjanje pri življenju nečesa, kar ni namenjeno bivanju. Je samo pesek v oči človeku … Res da sem v svojem delovanju zgled … ampak, a je to vse, kar lahko naredim?

Skrbno moramo izbirati ljudi, ki nas obkrožajo in ljudi, ki jim želimo služiti. Lahko seveda rečemo, da nam življenje pripelje vse, kar potrebujemo. A to je dvorezen meč; saj moramo biti prepričani, da smo trenutno res sposobni videti, kar moramo preko ljudi tudi videti. V nasprotnem primeru samo sanjamo o vsem skupaj. Kot sem prej napisala, sebi in drugim mečemo pesek v oči in omejujemo svoje življenje na par prepričanj.

Verjetno je bila ena najtežjih stvari v mojem življenju najti ravnotežje in harmonijo v medsebojnih odnosih in pri sami sebi. To govori o nalogi, ki sem jo prišla opravit na to Zemljo. In čeprav so bili moji nameni čisti in pravi, sem storila ogromno napak. Vendar danes sem sposobna videti, da imajo napake drugo naravo, kot jo vidimo mi sami oz. kot nas učijo od malega. Napake so del postopka. So kazalci, usmerjevalci, če jih znamo razbrati in pravilno prebrati. Odnos do napak, pomot in porazov je tisti, ki nas dvigne iz sivine. Ko enkrat sprevidimo, da je v vsaki težki stvari nekaj dobrega in da se na koncu prav vsaka izkušnja in čustvo zlije v eno … takrat je življenje zadovoljstvo, sreča in rast.

Ljudje resnično rišemo svoja življenja preko čustev in izkušenj, kot pravijo angeli. Nekateri rišejo portrete, drugi vedute. Nekateri pričnejo pri očeh, drugi pri obzorju. Ni pomembno, kje začnemo. Pomembno je, da rišemo z ljubeznijo, z zavedanjem in da ob tem uživamo.

Nekako želim s tem blogom naznaniti, da prihaja nov čas. Pravzaprav za vse nas. Samo odpeti se mu moramo in sprejeti resnico, ki jo nosi za nas.

Slikovno gradivo: wall.alphacoders.com, www.fanpop.com