22. november, 2014IGRA ŽIVLJENJA
Drage sestre in bratje, igra življenja je zelo preprosta, ko se naučimo njenih pravil. Sprejmimo življenje takšno kot je, popolno. Živimo v sedanjem trenutku. Iščimo ravnovesje v svojih srcih. Nehamo soditi, obsojati in predalčkati svoje izkušnje, temveč jih sprejmimo kot to, kar so. Blagoslovi.
Prejšnji konec tedna sem poklepetala s prijateljico, ki je od mene želela vedeti, v čem je skrivnost življenje. Zakaj se rodimo, živimo in zakaj se nam dogajajo določene stvari. Ker so se mi zdela njena vprašanja tehtna, posvečam današnji blog moji razlagi pravil igre življenja na Zemlji. Upam, da boste v njem našli tudi nekaj zase.
Življenje na Zemlji nas vodi skozi različne preizkušnje z enim samim namenom; da naša duša zraste vse tja do razsvetljenja. Da bi lahko razsvetljenje doživeli, smo pred svojim rojstvom skrbno izbrali največje podrobnosti naših življenj, vse zato, da bi lahko dosegli želeno duhovno rast. Zato smo se zbrali tu, na Zemlji. Vsaka zemeljska izkušnja zahteva določene dogodke in ljudi. Prav zato smo si izbrali določene fizične lastnosti, družino, daržavo, materni jezik … saj nam vsi ti košči sestavljenke omogočajo popolno rast. Vse, kar si želi naša duša je -kot že tolikokrat prej napisano- rast.
Igra življejnja ima po mojem mnenju zelo preposto pravila: Vse, kar se nam v življenju zgodi, je natanko to, kar v danem trenutku potrebujemo, da lahko duhovno rastemo v smer, ki smo si jo izbrali. Naš višji jaz je tisti, ki ustvarja prav vse izkušnje, seveda z odobritvijo vseh višjih jazov, ki so v izkušnjo vpleteni. In to velja prav za vse, kar doživljamo. Vse naše življenje je popolna iztočnica za našo duhovno rast.
Največja ovira pri razumevanju našega bivanja je »potreba po predalčkanju in obsojanju«. Vsaka izkušnja posebej najde v našem umu predalček »negativno« ali »pozitivno«. Vprašajmo se, zakaj čutimo določena čustva pri različnih izkušnjah? Nanje vplivajo pretekle izkušnje, informacije, ki smo jih prejeli od drugih in še miljon zunanjih vplivov.
Ko se enkrat zavemo, da gre naše dojemanje življenja le za skupek prepričanj in pogledamo na svet z malček širše perspektive, se začnemo zavedati, da želimo vsako izkušjno kategorizirati. Tu gre za čisto sojenje našim izkušnjam. Ko izkušnjo kategoriziramo, ji prilepimo različne nalepke in ustrezajoča čustva. Od tistega trenutka dalje izkušnje ne moremo več videti kot popolne za našo rast. Ujamemo se v svoje lastne obsodbe in predalčaknje, egu pa dovolimo, da vsako izkušnjo označi za veličastno ali katastrofalno.
Razumeti moramo, da v resnici nismo mi tisti, ki označujemo različne izkušnje kot dobre ali slabe. To je stvar ega in sprogramiranosti uma, kjer ležijo vse obsodbe in percepcije. Naša duša je čista, nevtralna in odprta za vsakršno izkušnjo. Nima potrebe, da bi kategorizirala izkušnjo kot slabo ali dobro, kot to počne naš um.
Osvoboditi se moramo potrebi po tem, da sodimo vse okoli sebe. Prvi korak k temu je zavedanje – kdaj in kako to počnemo. Obvladovati te nagnjena pomeni, da ne igramo več nobene vloge; ne žrtve, niti rešilca. To seveda ne pomeni, da bomo sedaj izkušnjo, ob kateri smo čutili žalost preobrazili v izkušnjo, ob kateri čutimo veselje. Videli jo bomo le kot takšno, kot v resnici je, nevtralno. Izkušnji ne bomo več dodajali nobenih nalepk, le dopustili bomo, da je, kar je.
Dovolite si sprejeti resnico, da je vaše življenje popolno, ravno takšno kot mora biti v danem trenutku. Vsaka duša, ki se udeleži vaše izkušnje, to počne zaradi duhovne rasti. Ko enkrat izstopimo iz igre presojanja, nam postane resnica lažje dostopna.
Nekaj podobnega sem že brala, tudi knjigo s takšnim naslovom. Vi znate vse tako lepo povezati in povedati da se mi včasih zdi da stvar preberm prvič. Res ste nekaj posebnega, saj pišete “s srcem”. V vaših besedah čutim, kako zelo želite pomagati vsem, ki vas berejo. Prav tako čutim ljubezen iz vaših misli in verjetno tudi angele.
Prav paše to branje v tem jutru. Vsem znaš dati en smisel in vse postane pravljično, ko preberem tvoj blog.
V resnici ima vsako življenje posebej res svoj smisel in namen. Najbolj neumno je ko prepuščamo egu, da nas vodi in ne zaupamo vase in v svoje življenje.
Zopet sem očaran nad mislimi, ki jih razvijaš. Sojenje, kritiziranje in predalčkanje svojih izkušenj je nekaj samoumevnega. A ko se zavem, kakšen vpliv ima vse to na naša dojemanja naredim korak nazaj. Veliko težav si ustvarjamo sami z našim načinom razmišljanja – z našimi navadami. Hvala, ker nas znova in znova opozarjaš.:)
Igra življenja: zelo zanimiva tema. Res je življenje ena igra in kdor pozna njegova prava pravila je srečen.
Lepo ste povzeli da ni nič slučajnega v našem življenju, ker je vse že v naprej izbrano. Tudi to, da se srečujemo na tej speltni strani, ni nobeno naključje. Vse nas nekam pelje, vsi si želimo nekaj vel.
Igra življenja ima malo pravil, a jim je kljub temu težko slediti. Obosjanje in predalčkanje sta res eni takšni človekovi hibi, ki terjeta veliko dela a uspehi so potem hitro vidni. Hvala za še en navdih.
Življenje je popolno takšno kot je ta trenutek:)
Prav z veseljm sem prebrala ta blog. Preveč se osredotočam na svoje majhne težave in ne vidim širine življenja.Hvala ker me znova in znova opominjaš na lepoto življenja.
včasih se mi zdi, da ko se priklopim na to stran pridem v nek paralelni svet. Ljudje okoli mene živijo tako v tri dni, brez smisla in nekaga globljega namena.Včasih se počutim zaradi tega osamljen.
Potem premebem blog in si mislim, nekje so ljudje ki mislijo in čutijo kot jaz. Hvala ker vem, da smo na nek način povezani.
Haha, tudi meni se zdi včasih tu paralelni svet. Kjer se deli dobro in odpira duha 🙂
V tem vsakdanu, ko človek nima neke gotovosti in pravih medsebojnih odnosov je edino upoanje na posamezniku, da se zave svoje moči in začne delati pri sebi tudi za druge.
“Osvoboditi se moramo potrebi po tem, da sodimo vse okoli sebe. Prvi korak k temu je zavedanje – kdaj in kako to počnemo. Obvladovati te nagnjena pomeni, da ne igramo več nobene vloge; ne žrtve, niti rešilca. To seveda ne pomeni, da bomo sedaj izkušnjo, ob kateri smo čutili žalost preobrazili v izkušnjo, ob kateri čutimo veselje. Videli jo bomo le kot takšno, kot v resnici je, nevtralno. Izkušnji ne bomo več dodajali nobenih nalepk, le dopustili bomo, da je, kar je.”
To so misli, ki bi jih morali učiti že v šoli.Igranje vlog vodi v nesrečo. Tudi sojenje in kritiziranje sta samo odraz lastne nesreče. Sreča je razumei življenje v svojem bistvu, slediti nekaj pravilom in … dihati.
Prav lepo ste to napisali.