Preden stopimo na duhovno pot, se moramo temeljito vprašati, ali smo določene naše navade pripravljeni spremeniti. Ali smo se pripravljeni odreči nepotrebnim sladkim razvadam in lenobi, ki nas peljejo v drugo smer? Kajti duhovne poti se ne moremo lotiti zaradi neke čustvene potrebe ali še slabše, ker se nam zdi, da nam drugega ne preostane. Zanjo se moramo zavestno odločiti. Spodaj je nekaj točk, o katerih velja razmisliti preden se sploh lotimo prebujenja naše duše. Preverite, ali je med njimi kakšna praksa, ki je še niste vključili v svojo osebno rast.

Začela bi s časom, ki ga namenimo meditacij. Čiste misli in telo so kot osnovna oprema za duhovno potovanje. Resnično ni enega razloga, zakaj ne bi začeli z meditacijo. In toliko je razlogov, zakaj pričeti z njo. Meditacija je eno takšno orodje, ki ga odkrivamo s časom in ki nam služi kot pospeševalec duhovne rasti. Resnično, kdor je še ni vpeljal v svoje življenje, naj vsaj poskusi. Z meditacijo spoznavamo sami sebe. Ugotavljamo, katera hrana nam ustreza in katera ne. Izvemo več o sebi kot s katero koli drugo tehniko.

Preden stopimo na duhovno pot moramo imeti tudi jasno zastavljene cilje. Dodobra premislimo, zakaj si nečesa želimo in bomo to tudi dosegli. Skratka že v štartu moramo biti osredotočeni na cilj, ki ga imamo in ne razmišljati o stvareh, ki jih nočemo. To je ena najpogostejših napak, ki jih delamo v svojih življenjih. Uporabljamo domišljijo na napačen način – z njo si ustvarjamo skrbi. Domišljije nimamo zato, da si lažje zamišljamo, kar nam ne ustreza. Temveč za to, da si jasno narišemo, kar želimo.

Zelo pomembna pri osebni rasti se mi zdi tudi povezava z Naravo. Prepoznati sebe v Naravi. Narava je odraz ali bolje rečeno zrcalo naših življenj. Skrb in zanimanje zanjo kaže na skrb, ki ga imamo za svoje prave potrebe. Dokler sem se izgubljala v svojih težavah in nepravih mislih, Narave skoraj opazila nisem okoli sebe. Narava je bila le kulisa mojih pričakovanj. Bolj ko je človek zavarovan vase in osredotočen na svoje težave, manj je sposoben občudovati lepote, ki nas spremljajo. Fizična inkarnacija ima svoj namen. Če je ne bi potrebovali, bi lahko duhovno rasli tudi v drugačnih oblikah. Brez potrebe po fizičnem telesu. A izbrali smo si ravno to. In kje bi lahko v vsem Vesolju našli lepšo kuliso kot je naš Svet? Kuliso, ki na vsakem koraku govori o nas, o našem življenju, smislu in namenu.

Ni duhovnega človeka, ki ne bi sprejel vseh ljudi kot svojih bratov in sester. Dokler bomo ločeni od soljudi in zaprti v svojih prostorčkih in mislih, ne bomo rasli. Malokdo se odloči, da bo svoje življenje prebil v zaprtem samostanu, a veliko, ki jih ostane zunaj, živi, kot bi bili izolirani od sveta. Dokler ne bomo prepoznali vseh ljudi kot naših bližnjih in jih tako tudi tretirali, bodo naše frekvence še vedno zelo nizke.

Obvezen del opreme duhovnega človeka je hvaležnost do vsakršnih reakcij soljudi. Tudi za tiste, ki nas v začetku prizadanejo. Vsaka izkušnja nam mora predstavljati izziv in blagoslov, da smo je lahko deležni. Vem, zveni težko. A ravno pred kratkim se mi je v službi zgodila t. i. krivica. Napake in obnašanje, ki so jih počeli drugi, so pripisali meni. V začetku je seveda situacija neprijetna. A ko se prah poleže, se vsaka slika zbistri. Ne morete si predstavljati, s koliko ljubezni in usmiljenja gledam sedaj osebe, ki so me obsodile za nekaj, kar same počnejo. In same na žalost niso deležne blagoslova, da bi jih na to kdo opomnil. Upam, da razumete, kar želim povedati. Zaradi njihovega dejanja, sem začela razmišljati o nečem, kar sem pred tem jemala kot samoumevno. Sedaj vidim bolj jasno vse skupaj in resnično je bila njihova obsodba moj blagoslov.

Nikoli ne smemo pozabiti, da moramo biti hvaležni za hrano, dom in vse dobrine, ki jih imamo. Predvsem pa se držimo maksime, da služimo na tem svetu na pošten način.

Vsak duhovni popotnik mora v sebi iskati ljubezen in sočutje do drugih ljudi. Težiti moramo k temu, da postanejo to naša osnovna čustva, ki jih nosimo v sebi.

In nazadnje. Vsak večer, preden se odpravimo spat, moramo biti pripravljenu premisliti, kaj smo tisti dan storili. Narobe in prav. Očistimo se vse navlake, ki se je čez dan nabrala. Tudi najmanjše. Predstavljajmo si, da se kadi ven z našega telesa kot dim. Ni treba razmišljati, kaj hodi ven in kako. Samo naj gre. Brez odvečnih misli. Nato lahko molimo, ponavljamo svojo mantro, karkoli nas pomirja.

Z večerom in koncem dneva bi tudi sama zaključila svoj mali seznam duhovnih maksim, ki se mi zdijo nujno potrebne za resnično hojo po duhovni poti.

Slikovno gradivo: powerfulintentions.org, new.exchristian.net