Ko stopimo enkrat na svojo duhovno pot, si običajno pričnemo postavljati vprašanja, kot so: Kdo sem v resnici jaz? Ali si lahko resnično privoščim biti jaz? Ali lahko komu škodujem, ko izražam svojo avtentičnost? Kako naj se imam rad? Kaj me v resnici zanima? Bom kdaj spoznal svojo dušo dvojčico?

Prave odgovore na ta vprašanja najdemo, ko začnemo odkrivati svojo pravo naravo, ko živimo z zavestjo o svoji edinstvenosti in ko se znamo v mislih objeti in se ceniti, pa čeprav ne najdemo vseh odgovorov, ki jih še iščemo. Ves čas se moramo zavedati, da je vse, kar počnemo, iskanje sebe.

Namen našega bivanja na tej Zemlji je ta, da preko dela na sebi spoznamo svoj smisel in svoje poslanstvo. Vsak izmed nas ima svojo edinstveno pot in ko ji znamo slediti, lahko najdemo mir v svojem srcu, pa čeprav se ob tem lahko ves čas soočamo z zunanjimi ovirami. Samo ko izdamo sebe in svoje pravo poslanstvo, se v nas rodi nezadovoljstvo in grenkoba, pa čeprav bo navzven lahko naše življenje izgledalo še tako čudovito.

Naj se navzven kaže še tako popolna slika, bomo v takšnem primeru vedeli, da smo poraženi, saj nismo poiskali časa in prostora, da bi izrazili svojo avtentičnost, temveč smo sledili zunanjemu blišču in potrošniškim zankam v obliki trenutnih trendov.

Ko delamo na sebi, prevzamemo odgovornost nad sabo. Prva izmed teh odgovornosti se je naučiti ljubezni, ki jo imajo (dobri) starši do svojih otrok. V nekem smislu moramo pri delu na sebi postati starši sami sebi.

A če želimo priti do tega, si moramo najprej nujno vzeti čas zase v samoti. Na ta način si vzamemo nazaj nekaj, kar je bilo vedno naše: čas, ki pa ni tako samoumeven, kot se lahko komu zdi. Naučiti se moramo poskrbeti zase, pa čeprav ne vemo točno, kaj to pomeni. Ostati moramo sami s sabo, pa čeprav ne vemo dobro, kaj naj takrat počnemo.

Pomislite, kako se obnašate z otrokom, za katerega si želite, da odraste v dobro osebo: ste z njim, mu prisluhnite, poskušate razumeti njegovo resnico, poskušate razumeti, kaj sprožijo njegova dejanja znotraj nas, na kratko povedano, ga imate radi in tako bi se morali obnašati s sabo.

Pogosto se sami s sabo obnašamo kot so se obnašali naši starši in to je lahko velika ovira, blokada in omejitev. Zavedati se moramo, kdaj se nam vklopi ta mehanizem in spremeniti odnos do sebe – kot postati dober starš sam sebi. S sabo ravnajmo, kot bi si želeli, da bi se naši starši obnašali z nami, dajmo si tisto, kar nam oni v dani situaciji niso znali dati. Nima smisla iskati nekoga, da to počne namesto nas, kajti če si tega ne bomo znali dati sami, bomo bili vedno odvisni od nekoga in naš ranjeni notranji otrok ne bo mogel nikoli zares zaceliti svoje rane.

Naš notranji otrok biva znotraj nas ne glede na našo starost. Predstavlja vsa naša čustva, radosti in rane, ki smo jih nabrali v svojem otroštvu in ki še danes živijo v nas. Naš notranji otrok je esenca naše najbolj prave narave, najbolj čist del nas samih. Veliko težav, s katerimi se soočamo kot odrasli, imajo korenine v konfliktu nad pomanjkanjem stika z našim notranjim otrokom.

Vprašati se moramo, ali bi bil otrok, ki smo bili v preteklosti, zadovoljen s tem, kar smo postali danes. Kajti njega ne moremo prepričati, da smo srečni, da smo izpolnjeni, niti ga ne moremo zavesti z materialnimi dobrinami, ki nas obkrožajo. Ta otrok bo takoj ugotovil, kaj je res, vse bo prebral v naših očeh.

Zato da ne razočaramo otroka, ki smo bili, mu moramo pokazati, da nismo pozabili na naše-njegove sanje in da smo ohranili sposobnost čudenja nad svetom, ki nas obkroža. Da pa lahko to naredimo, moramo ostati zvesti sami sebe, skrbeti zase, kot bi to počel pravi starš. Dober starš zna prisluhniti svojemu otroku ter upošteva njegove želje in enako moramo ravnati s svojim notranjim otrokom.

Tako se moramo obnašati s sabo in si privoščiti najboljše, kar pa ne pomeni izpolnjevati vsako kaprico in slediti trenutnim impulzom. Najboljše, kar si lahko podarimo, je resnica, dobrota in lepota duše. Približajmo se duhovni poti, ki najbolj izpolnjuje te postavke in se izogibajmo tistim, ki nas z lažnimi podobami zapeljujejo daleč stran.

Poiskati si moramo družbo ljudi, ki so stopili na to pot in zaupajmo vodstvo tistim, pri katerih prepoznamo, da so pridobili prej omenjene postavke. Izogibajmo se vseh, ki so izbrali poti laži, pa čeprav se kažejo še tako zaupanja vredni.

Vedno se poraja vprašanje, kakšno ceno smo pripravljeni plačati, da ostanemo zvesti sami sebi. Zvestoba samemu sebi se lahko zdi na videz zelo draga. A ne pozabite, da le z odrekanjem, osamljenostjo in bolečino pridemo v življenju do pomembnih stvari: to so tiste, ki nam omogočijo živeti naše pravo življenje.

Realizirati se moramo kot posamezniki, duhovna bitja in strmeti k tistemu, od koder smo prišli in kamor se bomo vrnili. Za to potrebujemo pogum in zavest, da je edina možna pot, da postanemo resnično samostojni, gotovi vase, ta. Nekdo nam lahko pri tem tudi pomaga, a samo mi smo tisti, ki si lahko zacelimo rane svojega notranjega otroka.

V kolikor se vas je tema notranjega otroka posebej dotaknila, je mogoče nastopil čas, da se skupaj podamo na to pot: