Večina ljudi, ki jih poznam, pravi zase, da so svobodne duše, raziskovalci življenja in iskalci sreče. Mnogi projicirajo v svojo prihodnost velike in pomembne želje, s katerimi bodo pustili poseben pečat in izboljšali svet. V svoje želje močno verjamejo, saj jih potrebujejo.

A ko jim življenje ponudi priložnost, da izpolnijo svoje želeje, začnejo dvomiti vase in se popolnoma blokirajo. Nato mentalno poiščejo izgovor, zaradi katerega ne morejo narediti tega, kar si želijo. Seveda so gotovi, da je ta blokada samo začasna. Na žalost pa pozabljajo, da je človeški um programiran k ponavljajoči izbiri cone udobja – skratka ujeti so v začaran krog t.i. “lažje poti”.

Prav zato nas mora življenje občasno “prisiliti” v spremembo.

Zelo jasen znak, da je sprememba pred vrati, je trenutek, ko občutimo, da nam je naše življenje postalo “pretesno”. Takrat imamo ves čas občutek, kot bi imeli obute premajhne čevlje. Čutimo se, kot bi nas dušilo, obenem smo popolnoma blokirani v svojem življenju. V takšnih situacijah so običajno najbolj nevarni dobromisleči prijatelji, ki nas opozarjajo, da bi morali biti hvaležni za to, kar imamo in da je ogromno ljudi na slabšem od nas. Ti »dobronamerni in poduhovljeni« prijatelji se bojijo naše spremembe in z nasveti ter uporabo občutka krivde manipulirajo z nami.

Če se ozrem nazaj, se je nekaj podobnega zgodilo meni, ko sem na neki točki presekala s preteklostjo. Prijatelji, ki niso želeli sprememb, ki sem jih potrebovala, so me blokirali z njihovimi prepričanji in mi očitali pomanjkanje hvaležnosti, ki naj bi ga takrat ne imela do življenja. Tu mi ni treba napisati, da v mojem sedanjem krogu prijateljev ni ostal nihče, ki me je takrat želel ustaviti pred končno odločitvijo po spremembi. A ne zaradi tega, ker bi ga/jo jaz izključila iz svojega življenja, ravno obratno, moja odločitev je na nek način v njih vzbudila odpor do mene, saj sem naredila nekaj, česar sami ne bodo nikoli.

Tu je treba razumeti, da smo lahko istočasno hvaležni, za kar nam je dano, a imamo obenem pravico in potrebo, ker potrebujemo nekaj več. V življenju želimo stopiti dalje. Takšni občutki in misli niso v nobenem primeru v nasprotju z zakoni Vesolja. V resnici so edini, ki nam omogočajo osebno in duhovno rast.

Ko nismo dovolj odprti do znakov življenja, da je sprememba pred vrati, se nam začnejo odvijati nenavadne in na videz navzven vsiljene spremembe. Izgubimo službo, se ločimo, zbolimo, …. Kar naenkrat se nam zdi, da se naše življenje ruši in dobimo občutek, da smo izgubili del sebe oz. da je tisti star del nas ostal nekje v preteklosti. Čas je prišel, da na novo poiščemo sebe.

Takšni življenjski preobrati so lahko zelo hudi, a nujni za naš življenjski razvoj. Pomagajo nam, da razumemo, kaj (še) funkcionira v našem življenju in kaj ne več. Vse to so znamenja, da potrebujemo spremembo, ki bi jo morali upravljati mi sami. Prav takšna obdobja sprememb nam omogočajo, da se naučimo veliko o sebi. Takrat se duhovno razvijemo kot nikoli poprej.

Da smo v življenju blokirani in da nujno potrebujemo spremembe, je jasno, če živimo na isti način, kot smo to počeli pred recimo 20-imi leti. Ljudje se spreminjamo, s časom spreminjamo naše vrednote in prioritete. Naravno je, da kar nas je veselilo in izpolnjevalo pri 20-ih, nas ne more veseliti in radostiti v enaki meri čez 20-30 let. Nekje sem prebrala, da samo neumni ljudje ne spremenijo nikoli svojega menja. S tem se strinjam, saj je isti pogled na svet skozi vse življenje samo znak, da o tem pogledu ne razmišljamo in da nimamo nekih svojih lastnih misli.

Torej vsakič, ko opazite, da ste spremenili svoje življenjske vrednote, je to tudi znak, da je prišel čas do še drugih življenjskih sprememb. Preveč ljudi deluje po principu, da vlaga svojo energijo v nekaj, kar je delovalo v preteklosti, pa čeprav sedaj ne deluje več. Tu govorim o odnosih, načinu dela, prehrani in še bi lahko naštevala.

Strinjam se, da je treba o življenjskih spremembah premisliti, a vse preveč ljudi obstane v nekem preteklem vzorcu, če že ne spominu, kako so stvari bile in se nato čudi, zakaj stvari ne delujejo več enako.

Zadnji znak, da je sprememba potrebna, je občutek, da smo dali vse, kar smo lahko. Ko pridete do točke, v kateri zmorete videti, da ste vi tisti, ki ste ves čas dajali (najsi bodo to odnosi, služba, …) in da so z druge strani samo jemali, ste na koncu te vaše poti oz. tega poglavja. Čustvena in mentalna izčrpanost nista nič drugega kot zadnji znak, da vaše življenje potrebuje preobrat.