Velikokrat mi ljudje postavijo vprašanje, če je dušnemu plamenu namenjeno neko skupno življenje. Dogaja se, da se dušna plamena tudi ločita na neki točki skupne poti, zato ta strah, ali se bosta še kdaj združila skupaj.

A četudi se dušna plamena ločita, jima je vedno namenjeno, da se na neki točki nazaj najdeta. Če najdete svojo pravo polovico v dušnem plamenu, se lahko zgodi karkoli, a vedno vam je namenjeno skupno življenje z njim. Vse Vesolje bo delovalo v smer, da vaju znova združi. Seveda, da boste lahko nato obstali, boste morali pozdraviti svoja negativna čustva in miselne vzorce. Zakaj ravno to, me boste vprašali.

Mnogokrat je odnos z našo »nekoč izgubljeno polovico« zelo naporen in daje občutek, da nekoga zasledujemo oz. nas on zasleduje: kot da lovimo drug drugega brez nekega jasnega namena. To se običajno dogaja, ko eden ali ko celo oba živita zelo negativno obdobje njunih življenj.

Znano je, da sta dušna plamena povezana na mentalen način, kar pomeni, da čutita občutke drug drugega, pa čeprav sta na različnih krajih. En dušni plamen lahko občuti nenavaden občutek sreče in blaženosti, ko njen dušni plamen na nekem drugem kraju doživi veliko srečo. Podobno lahko čutita depresijo in nesrečo drug od drugega, brez da bi vedela dobro, od kod ta čustva.

Zaradi te posebne povezanosti se lahko drug od drugega tudi oddaljita. Če je eden izmed njiju v posebnem negativnem stanju, to drug podzavestno občuti in se posledično umakne. Od tu razlog, zakaj se določeni dušni plameni ločijo na svoji poti in ne obstanejo skupaj. Prav zato je tako pomembno delati na sebi in poskusiti živeti pozitivno vse naše izkušnje.

Ko se najdeta dušna plamena, ki imata v sebi »razčiščene in urejene misli ter čustva«, pride do popolne zveze. Neverjetna navezanost in povezanost samo raste v času, ljubezen je iz dneva v dan večja, razumevanje – tudi brez besed. Postaneta zgled popolne ljubeče zveze in s skupnim bivanjem višata vibracije vsega sveta. A če eden ali oba še nista v življenju dosegla določene čustvene in mentalne zrelosti, do tega ne more priti; pa čeprav sta se našla!

Značilno za takšne pare ne-pare je, da ju kljub neuspehu znotraj njune zveze, Vesolje ves čas vodi na iste kraje, povezuje z nenavadnimi sinhronostmi, ponavljajočimi številkami in nenavadnimi srečanji. Hote ali nehote se ne moreta odlepiti drug od drugega. Zato, ker sta si namenjena.
Kaj narediti, kako se približati popolni zvezi, pravi ljubezni?

Prva stvar, ki bi moral čisto vsak narediti, je pozdraviti svoje čustvene rane. Odpuščanje je edini način, da se osvobodimo negativnega vpliva otroških ran na naše telo, misli in duha. Mnogokrat moramo za to poiskati zunanjo pomoč, sami lahko pridemo samo do določene točke.

Drug zelo pomemben korak je ta, da se začnemo osvobajati od vsake zamere, ki jo imamo do sebe ali do našega dušnega plamena. Ves čas moramo živeti avtentično, z mislimi besedami in dejanji. Kontradiktornost že samih misli in besed občuti naš dušni plamen, kar ga nato odbije.

Živimo v sedanjosti vsak trenutek, tako s telesom, z mislimi kot z dušo. Dovolimo času, zaupajmo mu, da nas bo v pravem trenutku (nazaj) povezal.

Naučiti se moramo tudi prepoznati prave življenjske priložnosti skupaj z našim dušnim plamenom ter se ves čas koncentrirati na pozitivne vidike našega življenja. Obenem se moramo naučiti rasti na zrel način, predvsem iz lastnih izkušenj. Na ta način bomo prinesli ljubezen in mir v naš notranji svet, ki jih bo naša prava, druga polovica, prepoznala.