Mnogo blogov in delavnic sem namenila stiku s sabo, notranjemu stiku, saj je ta nujen ne samo za duhovno rast, če ne že za preprosto normalno bivanje v svetu, ki nam je dan.

Stik s sabo je v moderni družbi vedno težje ohranjati; vse okoli nas smo bombardirani z različnimi impulzi, slikami in informacijami, vedno več časa preživimo pred zasloni in vedno manj si zremo v oči. Dejansko postajamo individuumi, ki nimamo težav samo v stiku s sabo, temveč tudi posledično z vsemi ostalimi.

V zadnjem času opažam, kako ima vedno več odraslih težave s pozornostjo. Ne zmorejo prisluhniti, se koncentrirati, slediti dogajanju. To je seveda samo sindrom, a jasen kazalec, kako izgubljamo stik s sabo. Kam nas to vodi? Ne samo v nerazumevanje sebe oz. k izgubi stika s sabo, temveč počasni izgubi stika z zunanjim svetom. Seveda tu morate razumeti, da prebiranje novic in poslušanje youtube posnetkov ne pomeni stik s svetom. Stik s svetom pomeni živeti aktivno življenje, kjer se srečujemo z različnimi ljudmi in izkušnjami. Opažam, da je v zadnjih letih vedno več netolerance do drugačnih ljudi in novih situacij. A če ne bomo spoznavali drugih, njihovih izkušenj in spoznanj, ne bomo rasli na nobenem področju. Ostati doma z ljudmi, ki jih poznamo in situacijami, ki jih lahko predvidevamo, pomeni smrt za vsakršno rast.

Iz dneva v dan vse več ljudi verjame, da mora samo zasledovati uspeh, zdravje, blagostanje in vse manj ljudi razume, da brez pravega zavedanja sebe, je vse to nemogoče. Seveda je za dosego vsakega cilja v življenju potrebna ob široki zavesti tudi jasna moč volje; brez muje in energije vemo, da se ne bomo nikamor premaknili.

Večina nas izgubi stik s sabo že v času odraščanja. Takrat, ko začnemo verjeti vsem zunanjim glasovom in potlačimo svoj notranji glas. Ko izgubimo stik s sabo, izgubimo t.i. milost. Milost v smislu, da smo sposobni prepoznati božanskost v svojem življenju. Skratka postanemo roboti, ovce, ki sledijo bolnim impulzom znotraj in zunaj sebe, namesto da bi prepoznali in živeli božanskost znotraj sebe.

Ena izmed poti k iskanju stika s sabo je meditacija, v kolikor uspemo z njo utišati misli, ki nam rojijo po glavi. A to na žalost ni vse. Večina ljudi se, kljub vsakodnevni meditaciji, identificira s svojim egom oz. z namišljeno idejo, ki jo imajo o sebi. Ljudje se identificirajo v večini s svojimi izkušnjami, zunanjostjo, poklicem – malokdo se resnično identificira s tem, kar nosi v sebi, saj tega ne zna prepoznati. K temu seveda ne pomaga svet, v katerem trenutno živimo, saj nas vodi k enostranskemu gledanju, dezinformiranosti in predvsem veliki nestrpnosti, tako do sebe kot do drugih. Vsi želijo videti rezultate takoj in sedaj. Če jih ni, so krivi drugi, ne njihovo pomanjkanje volje in odločnosti.

Stik s sabo je treba iskati s potrpežljivostjo, ljubeznijo, predvsem pa z zaupanjem. In tudi ko se vam zdi, da ste prišli do cilja, vedite, da to ne bo držalo. Vse življenje je ena pot do sebe, zato ne mislite, da boste v tem življenju našli en konec. Vsi, ki so prepričani, da že vse vedo in da so že dosegli določene cilje, se močno motijo. Ko mi oseba, s katero govorim reče: «To že vem«, je to samo znak, da se je temu zaprla in da o tem, kar govorim, ne razume ničesar. Kajti če bi karkoli, o čemer govorim, razumela in poznala, ne bi živela življenja, ki ga živi.

Ne zaupajte tistim, ki vse vedo, temveč se pustite navdihniti od vseh, ki vse samo iščejo.