Veliko se piše o moči misli, a zelo malo se (na individualni ravni) v resnici počne na tem področju. Ogromno je nekih teorij, praks in tehnik, ki imajo svoje temelje in svojo resnico … a če je posameznik tisti, ki jih nima? Kje je meja med tistim, ki zmore s pomočjo pravih misli narediti obrat v svojem življenju, se ozdraviti in živeti svoje sanje in kje je meja s tistim, ki ves čas stopica na enem mestu z eno veliko željo, da se nekaj spremeni?

Pred kratkim sem med svojimi izgubljenimi knjigami našla svoj »dnevnik življenjskih načrtov« iz leta 2014. Prijetno presenečan sem ga prebirala, saj ko sem ga pisala, NIČ od napisanega, v tistem trenutku ni bilo ne možno, ne na dosegu mojih rok. Pa vendar so se vsi moji mentalni načrti uresničili v roku enega ali dveh let. Leta 2014 sem bila v brezupni situaciji, ki ji nisem na nobenem nivoju videla izhoda. Verjetno sem se takrat dotaknila svojega življenjskega dna. Počutila sem se popolnoma sama in zapuščena, a prepričana, da bom kmalu srečala svoj dušni plamen. Želela sem spremeniti smer svoje kariere, a finančne zahteve mi niso dovolile niti razmišljati, da bi lahko začela karkoli iz točke nič. Pa vendar. Iz obupno majhnega, utesnjenega in neudobnega stanovanja ( ki je bil sinonim za moje življenje) sem z minimalnimi sredstvi izstopila ven ter začela resnično vse čisto znova. Kot sem si to zadala v trenutku, ko sem bila najbolj na tleh.

Ob tem sem se vprašala, če je meni uspelo, s pomočjo vizualizacije, afirmacij in globokih želja, zakaj drugim ne uspe? Ko sem začela vizualizirati svoje prihodnje življenje, nisem imela niti enega elementa, ki bi ga za uresničitev morala imeti.

V istem času, ko sem našla ta svoj neprecenljiv dnevnik, sem se srečala z različnimi fizičnimi težavami, ki jih nisem nikoli prej imela. Takoj in brez oklevanj sem se odločila, da se z njimi spoprimem iz mentalnega vidika (afirmacij in razumevanja, kateri mentalni vzorci so povzročili neravnovesje), angelsko pomočjo in s pomočjo narave in naravnih izdelkov ( trdno verjamem, da raste za vsako bolezen ena zel, ki jo ozdravi). Niti za trenutek nisem pomislila na možnost, da bi vzela kakršna koli zdravila, pa čeprav bi takoj olajšala simptome. Odločno sem se v tem času pozdravila in si na ta način okrepila prepričanje, kako je vse v naših rokah, kakor tudi v naši glavi.

O vsem kar pišem, ne pišem samo, temveč tudi to živim. Mislim, da je tu poglavitna razlika s tistimi, ki jim moč misli ne more pomagati. Živeti to, kar verjamete – skratka zares verjeti.

Ni vedno lahko izbrati pravo pot, ker je prava pot težja in zahteva delo in odrekanja. A dokler je ne izberemo, bomo vedno samo stopicali po že znanih poteh in ponavljali vedno iste napake ter se srečevali vedno z istimi boleznimi in patologijami – ponavljali bomo v nedogled vedno iste situacije.

Odločitev leži čisto na vsakem posamezniku. Če danes niste sposobni videti izhoda, to še ne pomeni, da ga ni oz. da ga z močjo svojih misli ne morete ustvariti.