Ena večji težav v življenju vsakega izmed nas so potlačena čustva. Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste se zjutraj zbudili in bili popolnoma brez volje, da bi sploh vstali? Kolikokrat ste v sebi nosili temna, intenzivna, dolgočasna ali samodestruktivna čustva, ki ste jih skrivali pred sabo? Koliko časa je to trajalo? Nekaj dni, nekaj tednov … ali nekaj let?

Za vse, ki ste se prepoznali v teh vprašanjih, bom danes predstavila moč globokega poslušanja/ čuječnosti. Gre za prakso, s katero se obračamo k svojim čustvom in občutkom. Mnogi namreč bežijo pred vsem, kar jim povzroča notranji nemir; skratka bežijo pred svojimi pravimi čustvi. To je sicer čisto naravno in ob tem ne smete čutiti nobenega občutka krivde. Odgovorni pa postanemo, ko začnemo zavračati svojo bolečino ali jo tlačiti. Na nek način s tlačenjem samo »povečujemo« bolečino in vse neprijetne občutke. A ko se enkrat pravilno obrnemo s potrebno nežnostjo in radovednostjo k svoji bolečini, lahko v trenutku začutimo nekakšno »osvoboditev«.

Tehnika globokega poslušanj ni še ena new age iznajdba, najdemo jo v marsikateri kulturi, kot na primer pri avstralskih domorodcih ( tam je znana pod imenom Dadirri).

Neprebavljena čustva so kot najhujši sovražnik. Čustva je namreč treba prebaviti. Čustva niso smeti, ki jih lahko postavimo v nek izgubljen kot naše psihe. Čustva je treba občutiti. Danes razlagamo in razumemo čustva kot energijo in gibanje. Prav to, da dovolimo, da ta energija steče skozi nas, je nekaj najbolj naravnega in organičnega, kar lahko doživimo. Na žalost nas naša kultura, vzgoja in družba učijo čisto nasprotnega. Mnoge med nami že od majhnega učijo, da je izražanje jeze slabo ali celo nevarno. Na jok se gleda z vrha navzdol, kot da bi bil znak šibkosti ali nagnjenosti k melodrami. Včasih je tudi izražanje radosti videno kot iskanje pozornosti ali celo neprimerno. Pa vendar ne pozabite: čemur se upiramo, vztrajno ostaja.

Treba je vedeti, da pokopana jeza, ostaja. Prikrita bolečine ne izgine, temveč obstane zapečatena v naši psihi ali bolje rečeno, v naši podzavesti. Skratka znotraj našega telesa. Vse ostaja v senci naše duše in povzroča s časom prekinitev povezave, ki jo imamo z njo.

V koreninah vsake anksioznosti ali depresije se nahajajo neprebavljena čustva. Energija teh čustev nas bremeni – v primeru depresije ali pa stimulira – v primeru anksioznosti. Včasih občutimo oba ta primera obenem.

Tu si lahko pomagamo z globokim poslušanjem. To je intenzivna duhovna praksa, ki na preprost način ustvarja povezavo med glavo, srcem in želodcem.

Na podlagi moderne fiziologije imamo tri možgane: v glavi, v srcu in v želodcu. Veliko izkušenj imamo z uporabo možganov v glavi, a precej manj pri srcu in želodcu. Večino dneva preživimo v naših mislih, redko v dnevu se znamo ozreti v svoje telo. Prav zato lahko ena roka na srcu in druga na želodcu spremeni marsikaj.

Naslednjič, ko postanejo čustva preveč naporna, poiščite mirno mesto in postavite eno roko na srce ter drugo na želodec. Povežite se s sabo. To je esenca notranjega poslušanja. Pogosto, ko izvajamo to prakso, privrejo različni občutki na plan. Lahko se tudi zjočemo ali pa začutimo jezo kot žgoč ogenj. Skratka, pokopani občutki privrejo na dan. In to je nekaj zelo dobrega.

Ko z nežnostjo položite eno roko na srce in drugo na želodec, prebudite svojo notranjo inteligenco in modrost, ki živi ob njej. Vaša edina naloga pri notranjem poslušanju je ostati sproščeni, odprti in čuječi.

Vsakič, ko postane ta praksa preveč intenzivna, jo prekinite, popijte kozarec vode ali pojdite na sprehod v naravo.

Zapomnite si, da se vsa potlačena čustva v nekem časovnem roku izrazijo kot stagnacija ali bolezen. Vsi smo sestavljeni iz neskončnih malih koščkov. Toliko teh koščkov si želi, da jih občutimo in da jih doživimo. Predstavljate si, da je vsak izmed nas kot galaksija, napolnjen z neštetimi svetlikajočimi planeti, zvezdami, sončnimi sistemi ter se stalno širi. Ko tlačimo, kar čutimo ali ko se niti ne zavedamo, kaj zares čutimo, je kot da se gibamo z mrtvo galaksijo v sebi. In ko izginejo zvezde, planeti, kaj nam ostane? Tema, črna luknja, praznina.

Ko izvajamo globoko poslušanje prebujamo našo notranjo galaksijo in vse konstelacije naše notranjosti.

Res je, da je na začetku vse to precej neprijetno. Pa vendar se v kratkem času počutimo bolj povezani, bolj živi in zagnani. Za to pa se moramo preprosto obrniti v svojo notranjost, kjer se nahajajo čustva, ki preprosto želijo biti prepoznana in občutena.

Doživite jih.