Če bi morala izbrati en nasvet, ki bi ga lahko dala čisto vsem je, da morate živeti svoje življenje in prehoditi svojo pot.

Nikoli ne izbrati poti nekoga drugega, pa če je še tako uspešen in se zdi še tako srečen. Ne stopite nikoli na pot, ki so vam jo začrtali vaši starši, ker se čutite čustveno odvisni od njihove podpore. Nikoli ne smete stopiti na pot, ki izgleda vaša, a je samo ideal, ki si ga je »izmislila« naša družba. Ne stopite na pot, ki se vam je slučajno ponudila in se vam je zdela »dokaj v redu«. Na stopajte po poti, na kateri se čutite na nek način sužnji družbenih pričakovanj in ki od vas zahteva, kaj je prav in česa ne smete narediti.

Preprosto stopite na VAŠO pot, kar pomeni, da zavestno izberete vaše življenje. To v resnici pomeni začeti kraljevati tudi na svojem duhovnem področju.

Večina ljudi pa se na žalost neznansko boji stopiti na svojo osebno pot. Čeprav je na prvi pogled izbira osebne poti zelo privlačna, obstaja kar nekaj razlogov, zakaj večina ostaja in sledi čredi.

Prvi razlog, zakaj se ljudje bojijo stopiti na svojo osebno pot, je strah pred zavrnitvijo. Zaradi te odločitve, lahko hitro postanete žrtev opravljanj, ponižanj ( nora je, čuden je!) in popolnoma odtujen od ostalih. Mnogokrat nas zavrnejo prav najbližji in tega ni lahko sprejeti. V vsakem primeru – ko se odločimo prehoditi svojo pot – nam bo prej ali slej kdo rekel: »Kaj za vraga počneš s svojim življenjem?«

Drugi razlog, zakaj večina ostaja v čredi in na neki namišljeni »skupni poti« je trud, ki ga je treba vložiti, saj gre v resnici za peklensko delo. Nikogar ni, ki bi imel pri sebi zemljevid ali priročnik, kako po vaši poti. Preprosto moramo postati popolnoma odgovorni zase in začeti z nule.

Ko stopimo na svojo osebno pot, se v resnici znajdemo v temni sobi, kjer ne vidimo ničesar. Čaka nas ogromno napak, čaka nas soočanje z našo »neuporabno« racionalnostjo. Čakajo nas ogromno neprijetnih občutkov, sramu, zaznavanja nemoči – kot vedno, ko se lotimo česa radikalnega.
Na neki podzavestni ravni vsi čutijo, kaj jih čaka na njihovi osebni poti, poznajo tudi posledice in jim je zato lažje sprejeti udobno povprečnost in gotovosti, ki jim jih nudi družba.

Tretji razlog, zakaj večina ostaja na sivi poti povprečja, je odgovornost. Ko prevzamemo krmilo lastnega življenja, postanemo prvič odgovorni zanj. Takrat ne moremo več kriviti nikogar, se pritoževati ali čutiti žrtve. Na koncu postane naša težava, če nam ni všeč to, kar počnemo. Večina ljudi v resnici ni sposobna upravljati svojega življenja.

Večini ljudem je všeč živeti v mejah njihovih kletk, saj jim to omogoča ostati varni v svoji vlogi majhnih žrtev. Najlažje je odgovornost za svoje življenje prenašati na vse okoli sebe.

Kot zadnji razlog, zakaj posamezniki ne stopijo na svojo pot, je ta, ker ne vedo, kje bi začeli. Nekateri ne vedno niti, da obstaja neka njihova pot.

Živimo v družbi, ki nas je prepričala, da obstaja omejeno število življenjskih poti, torej tiste, ki jih priznavajo »velike industrije«. V šoli nas učijo, da lahko razvijemo zadovoljujočo kariero, samo če zaključimo to in to fakulteto in da če potem najdemo delo, ki je primerno naši izobrazbi, lahko postanemo zares srečni. Redki stopijo na drugačne poti, če le-te niso »prijetne«. Duhovnosti se niti ne omenja, ko izbiramo življenjsko pot.

Večina ljudi meni, da stopa po pravi poti, ko jim to potrdi družba in ves sistem ( če smo natančnejši, nenazadnje ne potrjuje naše pot nihče drug kot trg povpraševanja in ponudbe). Globoko nezaupanje vase-ki ni nič drugega kot produkt naše okolice -, nas popolnoma paralizira, da bi lahko delovali samostojno.

Koliko vse to velja pri vas, lahko preverite s tem, če se samo vprašate, koliko vaših osebnih želja in sanj ostaja in se podreja vaši trenutni življenjski pot.