Medosebni odnosi so pogosto eden najkompleksnejših in najtežje obvladljivih področjih našega življenja. Trajni odnosi postajajo v sedanje času redkost, zadovoljivi odnosi so vedno bolj podobni zadetku na loteriji.

Naravno je, da smo na začetku vsakega odnosa prevzeti in zaradi tega bolj prilagodljivi; bolj kot običajno smo tolerantni, pripravljeni na tveganje, predvsem pa zlahka spreminjamo lastne ritme in se prilagajamo drugemu. Ko mine to obdobje, se prvič soočimo z lastnimi omejitvami znotraj partnerskega odnosa.

Za nekatere posameznike bi lahko rekli, da se skoraj »specializirajo« za začetne faze odnosov in znajo delovati samo, ko je odnos še svež. Te posameznike ne smemo zamešati s tistimi, ki jih je strah medosebnih odnos in ki zaradi tega skačejo »iz cveta v cvet«. To je edini način, ki ga poznajo, da se izognejo, da jih kdo zapusti. Skratka, »zapuščajo sebe« in si zapirajo vse možnosti za srečo, da ne bi ostali zapuščeni. S takšnimi posamezniki lahko izgubljamo dragocen čas in dragoceno energijo, če jih ne prepoznamo kot takšne.

Ena osnovnih značilnosti ljubezenskih zvez je negotovost. Vsak ljubezenski odnos zahteva od nas določen paradoks: iščemo čustveno varnost na neznanem področju, ki zahteva od nas, da se mu popolnoma odpremo, če ga želimo popolnoma zaužiti. Ni vedno lahko najti ravnotežja med zaupanjem in tveganjem.

Vsaka zveza je sestavljena iz trenutkov globoke intime in bližine ter trenutkov oddaljenosti. A prav, ko smo narazen, šele pridobimo posebno priložnost, da na novo prebudimo željo in ogenj. V ljubezenskem odnosu ni tako nepomembno, koliko časa preživimo brez našega partnerja. Pomislite, kako na vas vpliva čas, ko ste s partnerjem narazen in kaj lahko zgradite izven vaše zveze v takšnih trenutkih.

Pogosta napaka, ki jo počnejo v tem stoletju in ki ruši marsikateri ljubezenski odnos, je da pričakujemo od naših partnerjev, da poplačajo dolgove, ki jih niso ustvarili v naši preteklosti. Govorim o ranah, ki so nam jih zadali prejšnji partnerji, starši ali ljudje iz naše preteklosti. Potem so tu še tisti ekstremi, ki se ne počutijo vredne svojega partnerja in se podrejajo in izničujejo, ker verjamejo, da niso vredni človeka, ob katerem so. Naš partner ima vso pravico, da postane del našega življenja, a zdaleč ne smemo pričakovati, da postane zdravnik ali zidar našega strtega srca. Prepogosto pozabljamo na ta osnoven koncept za zdrav medoseben odnos.

Prvo pravilo za srečen “zakon” , o katerem me je učila že moja babica, je da partner ne sme postati nikoli samoumeven. Ko postane partner samoumevnem, umre strast, umre zveza – mi je govorila.

Katera so torej enostavna, večna, modra pravila za osrečujoče odnosove?

– Zavestno zmanjšajte stres znotraj zveze: v zvezi ni krivcev – stvari se preprosto zgodijo.
– Znati morate uživati s svojim partnerjem, s prijatelji ali z družino: nikoli ne zaprite vrat zunanjemu svetu.
– Vaše anksioznosti, depresije, obsedenosti: jih zdravite sami oz. s pomočjo specialista. Vaš partner ni vaš zdravnik.
– Naučite se iskreno in jasno komunicirati s svojim partnerjem.
– Naučite se radostiti partnerjevih uspehov, v zvezi ne sme biti nikoli zavisti.
– Počnite nove stvari, ne zaspite ne v zvezi, ne v življenju.
– Osredotočite se na pozitivne lastnosti vašega partnerja; sprejmite ga in ne obsojajte ga. Poskusite ga razumeti.
– Dnevno izvajajte majhna dejanja radodarnosti; kjer je drugi pomembnejši od vas in kjer je vaš cilj, da ga osrečite.
– Upravljajte svoja čustva: nihče ne sme biti kanta vaših frustrirajočih čustev.
– Soočajte se s težkimi trenutki, ne zanikajte jih in vedno stojte ob strani vašemu partnerju.
– Skrbitete za vašo intimo, tako fizično kot čustveno. Tudi telo zahteva v ljubezni svoje, samo tako lahko ostane strast trajna.

Partnerski odnosi so eno najpomembnejših področji v našem življenju. Skrbeti moramo zanje, jih gojiti in hraniti z ljubeznijo.