Malokdaj se danes govori o padlih Angelih kot o nasprotnikih Angelov, čeprav so od začetka vseh časov bili njihovi glavni antagonisti. Z nekega čisto razumskega zornega kota so Angeli in padli Angeli (ali tudi Demoni) iste narave, istega izvora in nosijo v sebi iste lastnosti; edina razlika med njimi, je da zrejo Angeli k dobremu in k izpolnjevanju božje volje, medtem ko so drugi izbrali pot upora in zla. Eni predstavljajo dobro, drugi zlo.

Obstoj Angelov in Demonov je povezan z enim najbolj dramatičnih vprašanj človeštva: vlogi dobrega in zla znotraj in zunaj nas. Prav obstoj tega negativnega, antagonističnega, destruktivnega elementa je bil skozi stoletja izredno privlačen za mislece, mistike, filozofe, a tudi navadne ljudi. Od tu izhaja satanizem in mnoge na videz kratke poti, ki množijo naše povratke na zemljo.

V krščanstvu je omenjeno zlo nastalo z uporom posebnega Angela, ki se je zoperstavil Bogu in kozmičnemu redu, ki ga ustvaril sam Bog. Govorim o Luciferju, »nosilcu luči«, »sinu jutra«, najlepšemu, najbolj svetlečemu in najljubšemu Angelu Boga. Lucifer se je uprl Bogu zaradi svoje nadutosti, zavisti in prevzetnosti, ker je želel prevzeti njegovo mesto – mesto samega Boga. K temu uporu se mu je pridružilo nekaj Angelov, a vsi so bili po premagani po grozljivi bitki in nato izgnani v pekel.

V Bibliji je le nekaj skromnih omemb Luciferja, dejansko ne obstaja nek podroben opis samega upora in nato izgnanstva v pekel. V Koranu, kjer Luciferja imenujejo Ibis, je ta zgodba veliko bolj romantična od biblijske. Ibis je neskončno ljubil Boga in ko je Bog ustvaril ljudi in naročil vsem Angelom, da jih ljubijo in jim služijo, Ibis ni mogel ljubiti drugega kot Boga – zaradi tega je bil izgnan v pekel.

Na žalost danes še vedno mnogi mešajo Luciferja in Satana, Lucifer in Satana namreč nista ista Angela.

Lucifer je padel v pekel zaradi svoje nadutosti, vzvišenosti in zavisti, njegov »duh« se danes zrcali vsepovsod z raznimi selfiji in fotografijami, s katerimi iščemo samopotrditev, z videi, kjer zasledujemo blišč in pozornost in edinstvenimi znanji in darovi, ki nas povzdigujejo nas ostalimi…

Satan po drugi strani ni iskal pomembnega mesta v vesolju, njegov greh je lakomnost in materialističnost, danes se to zrcali v nepotrebnih materialnih željah in v vsesplošnem nezadovoljstvu nad tem, kar imamo.

Če se malo ozrete okoli sebe, lahko hitro opazite, da današnja družba in svet slonita na teh dveh principih. Zato ni treba iskati izvora in smisla padlih Angelov, niti njihovega skritega pomena. Njihov duh je prisoten v vseh nizkih energijah ljudi.

A vrnimo se k visokim energijam. Obstoj zla, demonov in padlih Angelov v Univerzumu ima en sam cilj. Zlo predstavlja orodje, s katerim dosegamo lahko dobro; zlo ni nenazadnje nič drugega kot izraz božje volje. Kot pravi star arabski pregovor, nič ni tako slabega, da v sebi ne bi nosilo nekaj dobrega in nič ni tako dobrega, da v sebi ne bi imelo nekaj slabega.

Sama razumem smisel te dualnosti v našem življenju kot možnost, da s širšo in globljo zavestjo izlijemo eno v drugega in se tako povzdignemo do lastne osvoboditve – kjer ni ne dobrega ne zla, samo še večno bivanje.