Ko smo bili majhni, smo bili veliko lahkotnejši, igrivejši in kreativnejši v primerjavi z odraslo dobo. Ob tej misli bi se morali približati svojemu notranjemu otroku in mu pogledati dobro v oči. Kaj vidite? Kaj prepoznate, da je izginilo in kaj je ostalo znotraj vas iz časa otroštva?

Kot otroci smo zelo pogosto izražali svoje želje. Z odraščanje pa smo izgubili navdušenje in »navado«, da odprto izražamo, kar si želimo. Za pomanjkanje te sposobnosti je kriva naša vzgoja, ki nas je prisilila zamenjati »Želim si« z »Želela bi«. Moč in vibracija besed »Želim si« pa je precej drugačna od priučenega pogojnika.

V času našega notranjega potovanja ali prebujenja – kot ga želite sami poimenovati – je zelo pomembno, da pridobimk nazaj prirojeno nagnjene, ki smo ga v večini izgubili v otroštvu; torej da vemo, kaj si želimo in hkrati da si nazaj izborimo »pravico«, da to prosto izrazimo.

Z jasno zavestjo bi morali vedeti, kaj si v življenju želimo, saj je to bistvenega pomena za našo srečo in ne samo za duhovno rast. Če živimo neizpolnjeno življenje, bi morali ozavestiti moč in pomen želja v našem življenju.

Obstaja veliko teorij o moči želja, ki učijo, da jih moramo zavestno izražati. Vse teorije o moči želja so osnovane na zaznavi iskrice, ki rodi želje, na razumevanju čustev, ki se skrivajo za željami in prepoznavanju vloge ega kot našega srca pri zaznavanju želja.

Ko si nečesa želimo, pomeni, da smo opazili, da se skriva v našem srcu nekaj več, kar nam trenutno ponujajo zvezde. Ko si nekaj želimo, gremo veliko dlje od samega pojma »izbiranja« smeri ali poti v življenju.

Prav zato moramo vedno poznati pravi razlog, zakaj si nečesa želimo. Ga vi poznate vedno?

Tu se skriva razlog, zakaj je v življenju » Želim si« veliko močnejši od »Želel bi«. »Želel bi« nas postavi v nek nedoločen čas, brez meja ali zahtev, ki jih je treba izpolniti. Ko rečemo »Želela si bi«, izrazimo to v nekem »ničnem času«, čigar nas je v resnici strah, a smo tako navajeni bivati v njem, da se sčasoma popolnoma odklopimo od neugodja, ki nam ga povzroča. Ko rečemo, da bi si nečesa želeli, je pogum popolnoma postavljen ob stran in preneha biti osnovno orodje za izpolnjevanje naših sanj.

Življenje se odvija po časovnem traku in mi živimo izključno v sedanjosti. Zato se moramo najprej vprašati, kaj si želimo v tem trenutku. Ko iščemo nekaj zavestno je čisto drugače kot če to počnemo nezavedno.

Ko smo bili majhni, smo natanko vedeli, kaj nas osrečuje. Sladoled – objem – risba.

Želim si igrati, ker sem v tem trenutku kreativna, želim mamo, ker želim deliti svojo ljubezen, želim spati, ker sem trudna. Ko se naše želje niso izpolnile, smo to jasno izrazili skozi bolečino, a odrasli, ki so takrat že pozabili, kakšno moč imajo želje, so nas okregali rekoč, da smo razvajeni. Od tam dalje je nastal naš notranji nesporazum: če me želje oddaljujejo od ljudi, ki jih imam rada, bom začela vedno prositi za dovoljenje, da jih lahko izrazim. To je seveda nesmiselno, a večina otrok je šlo skozi takšno dojemanje in je tam obstalo.

»Jaz želim« ne pomeni, da sem egoistična, temveč da znam prisluhniti drobcem svoje osebnosti in razumeti svoje srce in svoj ego. To pa je največji izziv na poti notranjega prebujenja, zato je tako pomembno, da si znamo še vedno želeti stvari in doživljati svet kot otroci.

Če želim zaupati vase, se moramo poznati. V kolikor se želimo poznati, moramo razumeti, da čeprav drvi življenje izredno hitro, ves čas stojimo v trenutku, ki mu pravimo sedanjost. Sedanjost je orodje, ki ga lahko uporabljamo samo, če vemo, kdo smo. Od tam dalje so vse naše življenjske odločitve pravilne, želje pa spontane -kot v otroški dobi.