»Smo na neskončnem popotovanju skozi večnost.« Dejansko bi moral biti to stavek, s katerim se vsi zjutraj prebudimo.

Z njegovo pomočjo se lahko vsako jutro osvobodimo vse teže, ki si jo nalagamo z našimi predstavami o pomembnosti in resnosti našega materialnega življenja. Ta misel nas spominja in opominja, da so vse tozemeljske zadeve minljive in da je vse, kar zares šteje, ljubezen in sočutje, ki jih gojimo znotraj sebe.

Prav zato bi morala biti vsaka zadnja naša misel preden zaspimo: »Na koncu tega življenja se bom zares vprašal le o enem: Koliko sem ljubil?«.

Vse naše življenje je duhovno popotovanje in naš edini cilj je brezpogojna ljubezen in sočutje. Vse ostalo so iluzije, ki jih gradimo s pomočjo svojih misli, svojega ega.

Mnogi ne verjamejo v nič, mislijo, da je vsako življenje samo splet naključij in živijo brez nikakršnega končnega cilja. Ne verjamejo v posmrtno življenje, pa vseeno jih je na nek način strah smrti. Vsakega, ki ga je strah smrti, je v resnici strah višjega in neznanega, ki ga ne priznavajo v svojem življenju. A vrnimo se k popotovanju duš, k pustolovščini, ki se konča, ko zapademo v sistem misli naše družbe.

Bolj kot kdaj koli prej v zgodovini, nas sedaj družba sistematično vzgaja v ovčke oz. robote brez zavesti, ki sledimo njenim navodilom, saj verjamemo, da prejmemo zato njeno zaščito. V zadnjih desetletjih so sistematično prišli na vodstvene položaje v večini držav »izjemno nesposobni posamezniki«, ki mislijo in delajo le za svoje dobro. Množični mediji so nas tako močno prevzgojili, da sprejemamo največje mentalne žalitve kot del vsakdanjih novic. Saj gre za družbo- sistem, ki je nad nami.

Ob takšnem vsakdanu se je nemogoče ozreti vase in prepoznati, da smo kaj več kot mimoidoči skozi življenje. Vsa šolstva že desetletja spodbuja miselno pasivnost ter obenem nesmiselno tekmovalnost, saj nima nihče od naših otrok potrebne miselne baze, da bi znali naučeno kdaj uporabiti za kaj več kot za fiksno mesečno plačilo.

Namesto da bi živeli svoja življenja kot duhovni popotniki, ga živimo kot žrtve vsega, kar se dogaja okoli nas. Namesto da bi se koncentrirali v sočloveka z ljubeznijo, znamo misliti le na ozek krog svojih dragih. Deloma je za to kriv zunanji sistem, a za večini smo za to odgovorni sami, ker ne znamo izstopiti iz naučenega kroga.

Državi ustreza, da ljudje kadijo. Na tem služi. Vse dokler bodo ljudje verjeli, da jih isti, ki jim prodaja strup tudi varuje, bodo nadaljevali svoje večne kroge vračanja na zemljo, brez upanja ne po duhovni in niti po osebni rasti.

Življenje je resnično kot škatla čokolatinov, nikoli ne vemo, na kaj bomo naleteli. Življenjske izkušnje se med seboj razlikujejo, a od nas je odvisno, kako jih bomo živeli. Vse dokler bomo dovolili, da zunanji svet vlada notranjemu, bo to popotovanje postalo vedno bolj nevzdržno.

A ko se bomo znali enkrat ustaviti in najprej premisliti, zakaj smo sploh tu, kaj želimo narediti iz življenja in dara, ki nam je bil dan, koliko ljubezni bomo delili … nas bodo vodili ljudje, ki so v tem zgodovinskem času, prevzeli ne samo našo svobodo, temveč tudi naše misli in srce.