Vzhodni svet nas v svojih svetih zapisih opominja, da živimo v iluziji, ki ji pravijo Maya. Vse naše življenje so sanje, a sanje v katerih prevečkrat trpimo. Zakaj trpimo, če gre samo za sanje? Sanjamo narobe?

Ob razmišljanju o življenju v iluziji ne moremo spregledati, da izhaja iluzija iz naše percepcije; našega zaznavanje sebe in sveta okoli nas. Ključ za razumevanje osebne Maye je torej osebna percepcija, ki je OSEBNA. Obstaja iluzorni svet za vsakega posameznika, redkokdaj iluzije enega človeka sovpadajo z iluzijami drugega. Obstaja toliko iluzij, kot je ljudi na zemlji.

Osebna percepcija oz. osebno zaznavanje sebe, drugih, situacij in zunanjega sveta je tisto, kar ustvarja Mayo. A samo ko se tega zares zavedamo, lahko izstopimo iz nje.

Ob opazovanju drugih ljudi lahko prepoznamo, kako posameznikova percepcija spremeni hitro neko situacijo. V situaciji, v kateri sta aktivna žrtev in napadalec, se lahko napadalec zaradi izkrivljene percepcije počuti kot žrtev in tako podoživi tudi vso situacijo- kot žrtev! Pomislimo, da se žrtev – zaradi lastnih občutkov krivde – počuti kot tisti, ki je vso situacijo sprožil. Vzemimo primer mame, ki zlorablja in ponižuje lastnega otroka.

Otrok se zelo pogosto v takšni dinamiki počuti krivega, kot tistega, ki je sprožil nasilje nad njim. Takšno doživljanje situacije sproža njegova vzgoja, njegove miselne strukture, njegove čustvene rane, … takšnega otroka bo zelo težko prepričati, da ni sam kriv za nasilje, ki ga živi. Njegova percepcija sebe in sveta okoli sebe je izkrivljena, zaradi nje bo zelo težko, da bo sam izstopil iz takšnega življenja; popolne Maye.

Če vzamemo mamo, ki ima svojo lastno percepcijo dogajanja, kjer je sama žrtev lastnega dejanja in kjer vzgaja otroka, da zaznava njene percepcije in ji jih potrjuje, jo bo prav tako nemogoče prepričati, da živi v Mayi in da je v resnici ona agresivna.

Ne morete si predstavljati, kako se prav takšne osebe predstavljajo svetu kot tresoče in bogaboječe mame, brez samozavesti in lastne hrbtenice, ki bi naredile vse za svoje otroke. V to verjamejo tako globoko, da se niti za trenutek ne zavedajo, kaj v resnici počnejo.

Enako velja za precej manj komplicirane situacije, a dejstvo je, da vsak izmed nas zaznava svet na čisto svoj način, na svoj način zaznava sebe in verjame v to bolj kot v kar koli drugega.

Ko želim zares pomagati ljudem, moram biti zelo pozorna na percepcijo, ki jo imajo o sebi in težavah, ki jih želijo rešiti. In ko prejmem zanje angelsko vodstvo v smislu, postani bolj odkrit do sebe, odpri svoje srce, vem, da je glavni povzročitelj trpljenje v posameznikovem življenju prav napačna percepcija sebe in posledično življenja, ki ga biva.

Prav v preteklem obdobju je privrelo na dan, kako se posamezne percepcije med seboj razlikujejo, kako je posameznik živel prisilno zaprtje zaradi koronavirusa in kako si je sam razlagal omejitve, ki jih je država določila. Zanimivo je bilo opazovati, kako je zaznaval druge (če jih sploh je!), ki so padli v stisko, koliko sočutja in sposobnosti vživljanja v druge je zmogel. Ne živimo vsi istega življenja, nimamo vsi istih pogojev in danosti in zato je zelo plitvo razmišljati in gledati svet preko sebe.

V tem blogu ne želim izraziti, da je stopnja percepcije odvisna od posameznikove duhovne rasti, je pa sposobnost vživljanja v drugega in sočutje tista, ki loči duhovnega človeka od tistega, ki je šele na prvih stopničkah svojega razvoja.

Hvala vsem, ki ste se v času stiske spomnili na druge in jim pomagali po lastnih močeh. Za to se vam zahvaljujejo vsi Angeli z Neba.