17. september, 2019RESNICA V NAŠEM ŽIVLJENJU
Drage sestre in bratje, resnica v našem življenju je posebna energija, je kot srebrn dež, ki pade samo na izbrane. Resnica resnično osvobaja in dlje časa, ko boste bivali izven nje, dlje časa boste odklopljeni od sebe in od vsega obilja Ljubezni v Univerzumu.
Kakšna je cena resnice v našem življenju? Čemu se moramo v sebi odpovedati, da ne ostanemo sami? In ali je sploh vredno povedati, kaj mislimo, če se potem zaradi tega počutimo izobčeni od ostalih? Katere kompromise v komunikaciji sprejemamo, da se počutimo del neke družbe?
To so ključna vprašanja, s katerimi se bolj ali manj zavestno srečujemo v svojih medosebnih odnosih.
Pomislite sedaj, koliko resnice je v vaših besedah in koliko hinavščine, preoblečene v prijaznost ali spoštovanje, se skriva za vašimi dobrimi nameni. Prevečkrat ne povemo, kaj v resnici mislimo o neki osebi, s tem pa ji odvzemamo priložnost, da stopi v stik z delom sebe, ki ga težko prepozna sama in ji preprečuje, da bi izboljšala svoje življenje. Poleg tega pa tlačimo sebe.
Nekateri ne govorimo resnice in se skrivamo za strahom, da bi užalili ali ranili drugega. Hkrati se ne zavedamo, da je pravi razlog za naš molk ali pomanjkanje popolne resnice v naših besedah večinoma odvisen od naše potrebe po tem, da smo sprejeti, kakor tudi, da se razlog skriva v naši strahopetnosti in pomanjkanju poguma.
Poleg tega je znati povedati resnico -ne da bi pri tem škodovali- komunikativna umetnost, ki se je je moč naučite, če jo le trdo trenirate: veliko krat je bolj enostavno, če resnice ne poveste in s tem ne prizadenete nikogar. Ta navada je znotraj nas tako ukoreninjena, da pogosto verjamemo, da smo, ko govorimo resnico, nevljudni, netaktni in za svet nesprejemljivi. Nič bolj napačnega.
Govoriti in živeti resnico pomeni biti odkrit, biti zvest resnici, razmišljati, govoriti in ravnati skladno z notranjim osebnim občutkom. Komunikacija (oz. izmenjava!) z drugimi mora temeljiti na spoštovanju vzajemnih resnic, vendar se nikoli ne smemo odpovedati samemu sebi in še najmanj, če je razlog strah pred konfliktom, strah pred soočenjem, strah ostati osamljen.
Znati izraziti svoja čustva je osnova za naše zdravje.
Izražati svojo resnico, ne da bi presojali drugo, je umetnost, ki se je lahko in se jo je treba naučiti, za naše dobro in za dobro drugih.
Resnica velikokrat boli a brez nje ni prave duhovne rasti ?
Kot otrok sem strmela k resnici in jo tudi govorila, vendar ker so bili odzivi v okolici na moje izjave precej burni in tudi blokirani sem se zaprla. Potem pa sem dojela, da sen tudi sama preveč direktno izrazila svojo resnico. Sedaj se učim, da se vrnem k njej na najbolj nežen način kar jih poznam.
Jaz poskušam zmeraj povedati resnico, a se blokiram ko je oseba nasproti mene v nekem ‘negativnem’ čustvu. Kot bi me prevladal strah.
Opažam pa zmeraj bolj da je zmeraj več ljudi, ki ne živijo brez laži … tudi če čisto po nepotrebnem.
Hvala?
Najprej hvala za današnji razmislek.
Resnica je zame vrednota, je cilj in pot. Ima pa dva obraza in kdor je ne zna izražati z nekim ravnovesjem, lahko močno rani drugega.
Hvala ?
Obstaja način in način kako povedati resnico. Mogoče je tu prostor, kjer lahko naredimo še več.
Na žalost postaja svet vedno bolj lažniv. Včasih je bila sramota lagati danes zgleda da je nekaj hvalevrednega. Lažejo nam politiki, trgovci, sosedje, otroci.
Hvala za vse.