V življenju lahko spremenimo samo sami sebe, a to bo spremenilo vse.

Vsak, ki v življenju ni zadovoljen s sabo, s svojimi odnosi ali s svojim življenjem, bi moral najprej razmisliti, kaj lahko spremeni pri sebi, da izpolni tisti del sebe oz. svojega bivanja, ki ga moti. Večina za svoje neuspehe, notranje napetosti in nesrečo krivi druge ali zunanje okoliščine in se na ta način sam sebe blokira pred možnostjo, da izstopi iz brezsmiselnega vrtinca obtožb in samopomilovanja, ki se velikokrat konča v samodestruktivnosti.

Velikokrat slišim ljudi, kako razlagajo, da v življenju niso imeli izbire, niso imeli možnosti. Težko jim dokažem, da to ne drži. Tako trdno se oprijemajo ideje, da v določenih situacijah nimajo ali niso imeli izbire. Kar pa ni res. Druga izbira ostaja vedno, samo izbrati je posameznik noče. Tudi ko se ne odločimo za nič, se za nekaj odločimo.

Pogosto se sprašujemo, zakaj smo tako trmasti v tem, da škodujemo sebi, namesto da bi si pomagali? Zakaj primemo v roko cigareto, pa čeprav vemo, da nam ne koristi? Zakaj lažemo sebi in se tolažimo, da nas kajenje pomirja? Seveda to ne velja samo za kadilce, vsak ima nek svoj način bega, razvado, potrebo po uničevanju.

Odgovore za naša destruktivna obnašanja bomo samo našli v preteklosti.

Obstaja namreč pet osnovnih ran, ki smo jih prejeli v svojem otroštvu in ki pogojujejo naše sedanje življenje. Te rane so v prvi vrsti ustvarile različne maske, ki jih nosimo pred svetom in ki so ustvarile naša avtomatska dejanja. Med ta dejanja spadajo vse blokade, s katerimi se soočamo, ko nam razume pravi, da je nekaj nespremenljivo, naredimo pa ravno nasprotno avtomatsko dejanje. Recimo ko vemo, da nam nekaj škodi, pa vseeno naredimo prav to, pa čeprav nam razum odsvetuje takšno ravnanje.

Pet ran, ki upravljajo našo sedanjost in smo jih lahko prejeli v našem otroštvu so ZAPUŠČENOST, ZAVRNITEV, PONIŽEVANJE, KRIVICA in PREVARA. Vsaka od teh ran je v času svojega nastanka ustvarila poseben mehanizem zaščite, kot nekakšen instinkt, ki sproža določene naše reakcije. Namen tega instinktivnega reagiranja je ta, da se z njim izognemo bolečini, ki smo jo doživeli kot otroci. Ta instinkt pa se na žalost aktivira skozi vse naše življenje, vsakič, ko doživimo ali interpretiramo neko situacijo, ki nas «spominja« na izvor naše bolečine.

Ko oseba odraste, začne delovati njegova maska kot blokada. Povzroča mu občutek nerealne preobčutljivosti in ga omejuje pri izražanju vseh svoji potencialov, ki jih ima kot odrasla oseba. Takšni posamezniki velikokrat niso sposobni imeti zadovoljujočih odnosov in nimajo občutka, da so odgovorni sami za svoje življenje. Težava je, da se te maske ne kažejo samo na psihičnem nivoju, če ne tudi na fizičnem, kot fizična manifestacija nerešenih bolečin.

Velikost in globina maske je odvisna od resnosti rane. Vsaka maska nosi s seboj točno definiran značaj in ko posameznik s časom razvije svoja prepričanja in miselne vzorce, s tem samo okrepil svoja ravnanja in obnašanje.

Vsaka čustvena rana je vezana na določeno masko:
Čustvena rana ZAVRNITVE je skladna z masko osebe, ki BEŽI
Čustvena rana ZAPUŠČENOSTI je skladna z masko ODVISNEŽA
Čustvena rana PONIŽANJA je skladna z masko MAZOHISTA
Čustvena rana PREVARE je vezana na masko KONTROLE
Čustvena rana KRIVICE je vezana na masko RIGIDNOSTI

Vsaka oseba, ki je doživela v otroštvu travmo zapuščenosti ali zaradi ločitve staršev ali zaradi otrokove bolezni in posledične izolacije, morebitne smrt sorodnika ali prijatelja razvije kot samoobrambni mehanizem masko osebe, ki beži oz. ki zapusti odnos preden sploh pride do vzroka razhoda. Osebe ni strah osamljenosti, strah jo je kakršnih koli čustveno obarvanih odnosov.

Te različne maske nam onemogočajo videti sebe kot tiste, kar smo zares in pogojuje tudi dejanja, za katera smo prepričani, da so spontana.

Tako se zgodi, da začnemo verjeti v svojo masko namesto vase. Začnemo verjeti, da nimamo možnosti, …
Naj zato zaključim, kot sem začela: V življenju lahko spremenimo samo sami sebe, a to bo spremenilo vse.