Večkrat sem že pisala o človekovi duhovni poti, na katero posameznik mogoče naleti po navideznem spletu zunanjih okoliščin, a vedno jo lahko zares ubere samo in izključno zavestno. Za duhovnost se nam lahko zdi, da je prišla »naključno« v naša življenja, a zanjo se ne moremo odločiti naključno. Pri tem moramo biti v popolnem stanju zavesti, z izoblikovano željo in voljo stopiti na to pot. Kljub temu pa zelo malo posameznikov zna že začetoma razumeti, na kaj je vezana njegova duhovna rast: bo to služenje drugim? Je to oziranje vase? Ustvarjanje novega sveta?

Mnogi se na tem mestu sprašujejo o njihovem poslanstvu, pa vendar je pred njimi pomembnejše delo: spoznati same sebe. Mogoče zvezni pompozna ta misel, češ kdo pa ne pozna samega sebe, a v resnici nosimo vsi pred sabo masko, ki smo jo oblikovali z leti in kateri smo z leti začeli verjeti, da je odsev naše identitete. Koliko otroških travm smo pokopali v našo pozabo in se jih danes ne moremo spomniti, pa so kljub temu hranilo naših nevroz in histerije – načina našega delovanja in izvora naših težav. Določenih čustev se sploh ne zavedamo, pa jih kljub temu živimo – podobno je s tem, čemur pravimo jaz. Tam je, pa se ne oziramo nanj.

Vir največjih težave je v tem, ker se posameznik ne pozna dovolj in ker nima pravega stika s svojo Notranjo Resnico. Ko bi dovolj poznali sebe, bi se vrata naše percepcije odprla in mi bi lahko sebe prepoznali za tisto, kar smo: Večni Vir Ljubezni. Od tu dalje ni več vprašanj kam in kako. A vendar nas mora do te točke pripeljati neka pot, ki pa se bistveno razlikuje od posameznika do posameznika. Danes bom poskusila opisati tri jasne načine delovanja na poti, ko se zavestno odločimo za duhovno rast.

Pot do sebe nas občasno pelje skozi druge. V to skupino sodijo posamezniki, ki zmorejo videti sebe in prepoznati sebe samo preko drugih. To so ljudje, ki ne znajo živeti brez drugih in ki zgubljajo največ svoje energije v medosebnih odnosih. Včasih se počutijo v to primorane, spet drugič prisiljene. A bistvo je, da se v partnerstvu, družini, med prijatelji ali sodelavci »skriva« izziv, ki je edini, ki jih lahko pripelje nazaj do »sebe«. Poenostavljeno rečeno, preko medosebnih odnosov lahko pridejo do sebe. Recimo da vzamemo primer osebe, ki čuti določene zamere do svoje sestre. V kolikor ta oseba spada v to skupino duš, bo morala svojo lekcijo rešiti preko neposrednega soočenja in odkritosti. Če bo pustila odnos pri miru, zaradi božjega miru, si bo ustvarila novo karmo. Če pa bo v sebi našla moč in notranjo modrost, bo preko soočenja odkrila del sebe, ki ji je bil do takrat skrit. Tako se ji bo odprl nov svet, ne glede na rezultat soočanja.

Njihovo nasprotje so posamezniki, ki iščejo sebe v tišini in miru. Njihova duhovna rast je vezana na različne meditativne tehnike in zanje je »izguba časa« iskati svoje ogledalo pri drugih. Takšni posamezniki so zelo redko globoko vezani na svojo družino, korenine, imajo malo prijateljev. To so ljudje, ki nosijo v sebi puščavniška nagnjena in ki lahko vzpostavijo notranji stik le preko globoke introspekcije. Če vzamemo isti primer kot zgoraj, takšna oseba ne bo s svojo sestro rešila nič v tem življenju. Svoje notranje konflikte in travme, ki jo vežejo nanjo, bo lahko »ozdravila« samo v samoti.

Nenazadnje so tu ljudje, ki jih v življenju ženejo močne ustvarjalne sile, vezane na ideje in kreacijo. Tudi takšni posamezniki ne bodo razrešili medosebnih odnosov z neposredno interakcijo, temveč s tem, da bodo na novo ustvarili situacijo, v kateri bo druga oseba delovala drugače. Osebna rast tukaj poteka na nivoju kreiranja in delovanja. Oseba se tu ponovno ne bo soočila s svojo sestro, tudi je ne bo pustila pri miru, temveč bo ustvarila novo situacijo, novo sebe, ob kateri bo sestra začela delovat drugače. Preteklost se bo pozdravila s kreacijo sedanjosti.

Ne moremo svetovati vsaki osebi isto, pa čeprav se nam zdi še tako prav. Nekdo bo misli, da se moramo vedno pogovoriti z osebo, kar je načeloma prav, a ne za vse. Določene duše povzdigujejo določena dejanja, spet druge nekaj čisto drugega. Zato je tako pomembo, da oseba, ki svetuje, zna prepoznati človeka pred sabo, kako tudi, da posameznik ve, kdo je ter kje in kdaj mora povprašati za pomoč.

Ne pozabite, da ni lepšega kot odkrivati sebe, spoznati najpomembnejšega človeka v vašem življenju.