Danes bi se želela dotakniti teme bolečine, ki je prisotna v vsakem življenju, a je le malokdo resnično razume. Večina izmed nas misli, da je bolečina kazen. Slaba karma. Pa ni ne eno, ne drugo. Bolečina je preprosto za večino ljudi edina pot, edin način, da odprejo svoje oči.

Z angeli sem se veliko pogovarjala o tem. Angeli so med nami za to, da nam olajšajo videti in razumeti, pa tudi da nas tolažijo. Pa vendar vidijo v bolečini smisel in namen, zato niso oni tisti, ki jo brišejo iz našega življenja, če ne tisti, ki nam lajšajo spoznanje, ki nato izbriše bolečino.

Ko nam je lepo, ne mislimo na nikogar drugega kot na nas same. Ker mi imamo, ne pomislimo niti za trenutek, da lahko nekdo zelo blizu nas nima. Pregovor pravi, da sit ne razume lačnega. V svojem življenju sem se večkrat resnično dotaknila dna. Vso bolečino življenja sem sprejela vase in jo poskusila elaborirati. Nikogar nisem želela z njo obremenjevati. Pa vseeno je bila vidna, je bila tam. In nihče mi ni pomagal. Nekateri mi resnično niso hoteli pomagati, drugi niso niti opazili, ker so bili preveč upeti v svoje lastne predstave, tisti najbližji pa, ki so dobro poznali moje stanje, so mislili raje nase. Svojo bolečino so postavili pred mojo.

Edina oseba, ki je v tistem obdobju bila sposobna prepoznati mojo bolečino, je bila oseba, ki je veliko bolj trpela od mene. Vedela je, da mi ne more pomagati, a je bila kljub temu ves čas prisotna in mi kazala, da nisem sama.

Na tem mestu ne mislim obstajati nikogar, ravno obratno, hvaležna sem, da so mi ljudje okoli mene s svojimi dejanji pomagali odpreti oči. Preteklost je za nami in iz nje se moramo učiti, da se ne ponovi. A vendar mora vsak priti v življenju prej ali slej do dveh spoznanj:

Pomembna življenjska spoznanja prihajajo izključno preko bolečine. Če se bolečini izogibamo, jo zanikamo in se nočemo soočiti z njo, ne bomo nikoli osebno rasli, dozoreli. Bili bomo eden izmed tistih, ki umaknejo pogled ob nekomu, ki trpi ali slabše, nekomu bomo pomagali, da se bomo ob tem dobro počutili. In razumeli ne bomo nikoli nič, vse doker ne bomo prišli sami na vrsto in še takrat se ji bomo želeli le umakniti.

Bolečina je nujna, ker brez nje nismo sposobni videti. Bolečina ni več nujna, ko odpremo svoje oči in vidimo celotno sliko bivanja in ne le trenutno potrebo po zadovoljevanju lastnih potreb.

Drugo spoznanje je to, da je sočutje stanje, ki je nujno za duhovno rast in za svet z manj bolečine. Če bi bilo več sočutja med nami, bi bilo med nami tudi manj bolečine.

Mnogi trpijo, a ne trpijo bolečine. Trpi jim ego, preganja jih notranja praznina, boli jih, ker ne znajo pogledati izven sebe, izven svojih potreb. Najlažje pomagamo sebi, ko začnemo pomagati drugim. To vsi radi preslišijo. Vsi bi se radi počutili dobro, a za to ne bi naredili zres veliko oz. radi bi se le lepo in zapolnjevali svojo lastno praznino z novodobnimi domislicami. A bolečina stoji tudi zanje za vrati. V takem primeru nima smisla, saj ne pripelje človeka nikamor. Pripelje le do prepričanj, da je življenje kruto in brezsmiselno.

Življenje pa je še kako smiselno. Ljudje smo tisti, ki mu jemljemo smisel s svojim egocentrizmom.

Angelska bolečina je prečiščevalna bolečina, saj čisti, osvobaja in ruši vse napačno ter dela prostor novim priložnostim in novi človekovi zavesti. Zato poglejte nanjo z novimi očmi. Ali bolje povedano, odprite svoje oči in poglejte, kaj se skriva v resnici za njo. Kajti največkrat se za bolečino skrivajo napačna prepričanja, verovanja in vzorci.

Predstavljajte si, da je vaše življenje odgovor na vaša prepričanja in misli. Kaj postane potem bolečina, odgovor na kaj?