Moj blog

3. april, 2018DRUŽINSKE KORENINE

Drage sestre in bratje, družinske korenine vas lahko vodijo do spoznanja tega, kar ste oz. tega, kar so vas naučili, da ste. Pojdite globlje in pojdite do konca raziskati pot, ki vas je pripeljala do sedanje točke. Včasih pot pove več kot občutki in več kot cilj. Zaupajte vase.

Vsak se mora prej ali slej soočiti s svojimi koreninami, s svojim izvorom. Kajti ves naš sistem zaznavanja in razumevanja sveta, se skriva v naši družini. Vse dobro in vse manj dobro, kar imamo, smo prinesli od naših korenin. Če želimo postati srečni in zadovoljni, moramo prav od tam začeti popravljati sebe in svoj svet, nikjer drugje.

Prvo vlogo nad vsemi, ki so krojili naše zaznave in prepričanja, je v večini primerov imela mama. Kdor je odraščal brez nje, je moral to vlogo preslikati na nekoga drugega. Nekateri imajo s to osebo konfliktne odnose, drugi ne. A nikakor ni znak, da če imamo z njo dobre odnose, da so naša zaznavanje in pogledi na svet pravilni. Pravzaprav to pomeni samo, da smo mi tisti, ki smo jo v polnosti sprejeli in verjeli vse, kar nam je povedala o nas. Veste, fizične bolezni in hibe se vidijo navzven. Psihične bolezni in blodnje, so velikokrat najbolj nevidne tistim, ki jih živijo.

Najtežje se soočajo s svetom posamezniki, ki so svoj pogled in življenje popolnoma podredili svoji izvorni družini. Živijo kot oni, razmišljajo kot oni, zapirajo se možnostim, kot oni. To je znak, da niso sposobni ločiti svoje Resnice od Resnice posameznih članov družine in da nadaljujejo brezkompromisno z vzorci, ki so jih prejeli in za katere so prepričani, da so edini pravi. Tu ni razvoja, ni evolucije, je samo ohranjanje in širjenje lastnih zmot.

Zveni lahko nenavadno, a večina ljudi, ki se resnično ukvarja z duhovnostjo, se upirajo svoji izvorni družini, ker prepoznajo v njej omejitve. Kdor želi duhovno rasti, jih ne sme imeti. Prepoznati moramo napake naših staršev, a ne smemo jih obsojati. Obsojamo lahko le sebe, v kolikor počnemo isto. Največkrat se ljudje, ki znajo videti zmote lastne družine, napolnijo z jezo in zamerami, kar se oblikuje le v drugo obliko osebne blokade. Vzorce zamenjamo za zamero. In obstanemo. Zelo podobno kot tisti, ki so se v prvi vrsti predali.

Težko je, a nujno potrebno, da spoznamo, katere zablode so nam bile v otroštvo vsajene v naše srce in naš ego. Kajti ko odrastemo in vidimo, da ne znamo funkcionirati ali v družbi ali v zasebnem življenju, je to znak, da so naše vzgojene predstave o sebi … napačne, če ne celo bolne. Kot je napisal Tolstoj v svoji uvodni misli romana Ana Karenina: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje.« Ni vedno lahko in jasno, kar moramo videti.

Zato moramo vedeti, kje začeti. Za to, da lahko damo pravo vrednost naši sedanjosti, moramo poznati sebe, naše izzive, znati moramo častiti in razumeti to, kar smo bili. Za to, da lahko jasno vidimo, kje se trenutno nahajamo, se moramo sprehoditi skozi našo notranjost in se spomniti, katere dele naše notranjosti, smo nekoč obiskali. Prepoznati moramo vse etape naše družine, naše starše in njihove starše, dokler ne pridemo do prvega človeka na tej zemlji. To je čudovita vaja, ki vam lahko odkrije marsikaj, kar ste zakopali v svojo podzavest.

Če se želite osvoboditi vzorcev, ki jih prinaša vaša družina, si morate ustvariti svoj lasten dom, vaš Sveti Prostor. To je kraj, kjer lahko manifestirate sebe in kjer ustvarjate prostor za izražanje lastne moči, to je kraj vaših dejanj. Naš Sveti Prostor je lahko naš dom, ena soba, ena svečka, a moramo ga imeti. Kajti dokler »se bomo vračali domov« v smislu, da bomo kot naš dom še vedno dojeli tudi dom naših staršev, bomo ostajali ukleščeni v njihove predstave.

Marsikdo se počuti uklenjenega, ker mora živeti pod isto streho kot njegovi starši. Prej sem omenila, da je lahko naš Sveti Prostor ena sama svečka. Ko se želimo spomniti na nekoga, prižgemo svečko. Ko se kdo rodi, prižgemo svečko. Ogenj na svečki predstavlja Sveti Prostor tega, kar smo bili, tega, kar smo in tega, kar bomo.

Zato si vzemite čas. K sebi prikličite angele in jih iskreno prosite, da vam olajšajo videti, kar morate popraviti in vedeti, da boste lažje živeli. Nič ne pride samo. A če ne začnemo na pravem mestu, ne bo niti cilj, ki ga bomo na koncu dosegli, pravi.

9 komentarjev

  1. Nikita pravi:

    Hvala za vsako besedo posebej.
    Tvoji blogi me navdušujejo in navdihujejo.
    Sem se od vedno upirala staršem in še vedno se.

  2. Miha pravi:

    Družina je vir življenja in vse kar prihaja iz nje je življenje. Tam se rodijo vse predpostavke za to kar smo in kar bomo. Nato pa je od nas odvisno kaj bomo naredili iz kovčka katerega smo napolnili v zgodnjem otroštvu.
    Hvala ker deliš.

  3. Vita pravi:

    Spet je prekrasen blog. Moja družina je vir vsega. Samo moja mama ne zna z enim pogkedom spraviti ob živce 🙂 delam na tem.

  4. Zvezda pravi:

    Zelo lepo in jasno napisano. Treba je res začeti pri koreninah. Moje pomanjkanje ljubezni izvira od tam.
    Hvala ❤

  5. Tina pravi:

    Zmeraj hvala za tvoje dragocene nasvete ☺

  6. Mihaela pravi:

    Družinske vezi so za moje razumevanje tiste prave karmične vezi. V njih se skriva naša sreča in naša nesreča.
    Namaste 🙏

  7. Pinka pravi:

    Zelo moder nasvet: uspeti videti tisto, kar ne gre (vzgoja, vzorci) in ceniti in blagoslavljati kar nam je bilo podarjeno ❤

  8. Gaja pravi:

    Vedno mi daš za razmišljat in za glodat neoglodane misli. Občasno se mi zdi, da tele življenje mimo mene in haz ne naredim nič da bi temu ušla. Hvala, ker si.

  9. Anita pravi:

    Svojo mamo sem v najvecji meri spoznala, ko sem jaz postala mama. Sem drugacna od nje, a me opominja na to, kaj delam prav in kaj ne. Svojega oceta sem v najvecji meri spoznala, ko sem dobila sedanjega partnerja. Medtem ko ga v otrostvu nisem marala, mi je oce v opomin, kaj v partnerstvu delam prav in kaj narobe. Nisem imela idealnega otrostva, bilo je prav grozovito:) Zanimivo je, da se temu lahko sedaj nasmejem in kako nesmiselno sem dojemala vse v otrostvu.

Pusti sporočilo