Vedno več ljudi okoli mene je odločenih, da želijo tudi sami začutiti angele okoli sebe. Vedno več ljudi se zaveda, da tisto, kar jih na videz obkroža, ni vse in da se bistvo njihovega življenja skriva znotraj njih. Naveličali so se iskati odgovore zunaj sebe, v drugih, želijo prevzeti življenje v svoje roke, postati zavestni kreatorji lastnega življenja. Kajti kreatorji smo vsi, a vsi si še vedno ne znamo ustvariti takšnega življenja, kot si ga zares zaslužimo. Od tod ta želja po občutenju angelskih dimenzij.

Za to, da se lažje približamo angelskemu svetu, se moramo naučiti spremeniti nekatere navade, ki jih imamo v našem vsakdanjem življenju. Živimo potopljeni v tako težko atmosfero, ki jo tisti bolj občutljivi vidimo kot »lepljivo«. Celo tudi tisti najmanj občutljivi jo čutijo vsaj kot zunanji pritisk in izmuzljiv čas. Vsa naša čustva – kot tudi vse naše misli- ustvarjajo okoli nas nekakšne svetlobne vrtince. Ti so lahko zelo lepi in svetli ali pa težki in samo še bolj otežujejo svet okoli nas. Angeli, ki vidijo jasno našo avro, čutijo prav tako jasno naše osebne vibracije.

Negativne misli in čustva, kot so recimo sovraštvo in strah, otežujejo našo avro in jo obarvajo v sivo barvo. Prehiter tempo življenja, »groba« glasba, hrušč, nevrotično kričanje ali hrup prometa nas še bolj blokirajo pri vzpostavljanju stika z angeli. Za prost pretok komunikacije z višjimi sferami je skratka potrebna sprememba.

To nikakor ne pomeni, da se moramo zaradi tega v življenju čemu odreči, temveč samo to, da se moramo naučiti gojiti vrednote kot je tišina. Angeli se nam pogosto približajo zelo zelo blizu, a jih velikokrat zaradi hrušča zunaj in znoraj ne zaznamo. Prav zato moramo najprej ugasniti ves hrup znotraj nas in posledično tistega zunaj nas.

Dokler ne bomo uspeli narediti tega, bo med našim in angelskim svetom meja, ki jo gradi notranji in zunanji hrup. Če resnično želimo komunicirati z angeli, se moramo naučiti gojiti ure v tišini, se odpreti radosti, ki se skriva v miru, ceniti trenutke v samoti in opaziti spremembo naše zavesti, ko se znamo predati nastalemu miru.

Eden lepših načinov, kako gojiti notranjo tišino, pa tudi najbliže naši kulturi, so sprehodi po gozdu ali v parku. Pri teh sprehodih moramo prisluhniti zvokom narave. Znati prisluhniti glasbi dreves, ki se rodi med njihovimi vejami, nam lahko zelo pomaga vzpostaviti stika z angeli. Mogoče se ne bo zgodilo prvič, a večkrat ko se boste odpravili v gozd in prisluhnili petju dreves, lažje boste slišali angelski glas. Na novo bi se bilo treba naučiti, kakšne moči ima narava. In kako je tista, ki nas lahko nazaj poveže z našo pravo naravo.

Sami si lahko ustvarite tišino znotraj svoje duše, ki jo nato avtomatsko prenesete v svet navzven. Ko se boste naučili tega, boste lahko čutili angele, kjerkoli boste, kajti pot tišine je čudovita in kot takšna le za privilegirance, ki se znajo pravilno povezati z Naravo. Preko nje lahko vzpostavite stik s svojim angelom varuhom in ostalimi entitetami, ki živijo ob nas.

Mnoge muči meditacija. Pravijo, da ne znajo ustaviti svojih misli. A za te ni drugega odgovora kot tega, da vztrajajo. Samo vztrajanje vas bo pripeljalo do cilja. Ne pozabite, da ste mogli neštetokrat pasti, preden ste se naučili hoditi. Če bi takrat vztrajali tako kot danes z meditacijo, ali bi znali hoditi?

Človek je odtujen od angelskega sveta, ker je odtujen od sebe. Ena od poti do sebe in do njih, pa je ravno Pot Tišine. Kdor ji zna prisluhniti, je privilegiran.