6. marec, 2014NOTRANJE PREBUJENJE
Drage sestre in bratje, čas je za notranje prebujenje, za zavedanje, za sprejemanje življenja, ki teče skozi vaše telo. Pomlad je pravšnji čas za prebujenje, čas, da odprete oči in s pomočjo narave zaznate lepoto svojega srca; vsak cvet, ki ga uzrejo vaše oči, je zrcalna podoba vašega srca.
Letni časi so čudovit svojstven ritem življenja, ki ga pozna samo Zemlja. Ker bivamo tu, na njej, vplivajo njene spremembe posledično na naša telesa in nenazadnje na naše misli in čustva. Ravno spomladi pa nam Narava daje dodatno moč, da se notranje prebudimo, da preobrazimo svoje misli in čustva ter jih dvignemo na višje frekvence. Zato izkoristimo ta čas, da z malo zunanje pomoči naredimo nekaj več na sebi.
A najprej se moramo zavedati, da je vsaka situacija, v kateri se znajdemo, po svoji naravi popolna, saj nam nudi točno takšne možnosti, ki so skladne z našimi zmožnostmi, da jo rešimo in se iz nje nekaj naučimo ter posledično duhovno rastemo.
Če so naša življenje lepa, nam gladko tečejo, smo v srcu pomirjeni, pomeni, da so naše misli “prave”, da moramo v življenju početi dobro drugemu in delati v smeri skupnega dobrega.
Če pa so naša življenje polna težav, preprek in ovir, pa je situacije postavljena za korak nazaj. Pomeni le to, da smo se v tem življenju odločili, da bomo najprej sami duhovno dozoreli in nato prek naših izkušenj delili dobro dalje. Kar pomeni, da ko delamo na sebi, delamo dobro tudi drugim. In ko se zavemo, da so izzivi, ki nam jih življenje ponuja, točno takšni, kakršni morajo biti; da jih bomo lahko sami rešili, bomo z lahkoto opravili nalogo, ki nam je bila dana.
Včasih se nam zdi, da je nemogoče prerasti neko situacijo. A to samo zato, ker ne sprejmemo dejstva, da je za vsako rast potreben čas; vsaka rastlina, ki jo poznamo, mora najprej prebiti zunanjo plast semena, da prodre skozi zemljo na površje. Enako velja za nas. Vsaka življenjska preizkušnja zahteva svoj čas in mero potrpljenja. Več časa ko živimo, bolj nam je to znano in lažje sprejmemo potek življenja.
Ravno ta trenutek se narava prebuja okoli nas. Začutimo jo in pridružimo se njenemu utripu; odprimo svoje srce kot prvo spomladansko cvetje, sprejmimo lepo in ljubezen, ki brsti prav v tem trenutku. Še bolj pa se zavedajmo, da je v vsem, kar nam v življenju ne gre, česar ne razumemo in nas onesrečuje, tudi košček lepote, ki nas obkroža.
Slikovno gradivo: www.wallsave.com, www.vpwallpapers.com
Hvala, ker deliš ljubezen.
Pomlad je pa sploh najlepši letni čas za notranje in zunanje čiščenje 🙂
V resnici v današnjem blogu ni nič posebej novega, a tvoj način podajanja je tisti, ki pravzaprav seže v srce. Potem pa človek cel dan tuhta, kar je prebral 😉
Ena težjih stvari, ki sem jih dojel v svojem življenju je ravno ta, da smo vedno v situaciji za katero imamo vsa sredstva, da jo rešimo. Vse je tako popolno, pa čeprav zgleda nemogoče. Ena od skrivnosti življenja pač …
Danes sem začutila pomlad okoli sebe in v sebi, čeprav sem že v svoji jeseni 🙂
Res je – ODPRETI MORAMO SVOJE OČI IN SPREJETI ZUNANJO LEPOTO VASE.Čas je popoln.
“Vsak cvet, ki ga uzrejo vaše oči, je zrcalna podoba vašega srca.”
Danes so mi ves dan hodile pred oči vijolice,ampak res,kamorkoli sem se uzrla sem jih videla(pred stavbo kjer delam,na sliki,koledarju,na majici).In spomnila sem se zgornjega stavka.Počutila sem se posebno in “izbrano”.
Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega 🙂 Povsod same rožice, ki pa sem jih prvič prepoznala kot odsev notranje lepote ki samo čaka da se prebudi.
Vsi smo cvetovi, ki se morajo samo še odpreti.
Torej, tistim ki teče življenje brez večjih preprek,imajo resnično prave misli?
Kaj to sploh pomeni?
Nataša, hvala za vprašanje in ponujeno priložnost, da se razjasnim.
Vsaka duhovna in fizična bolečina,kakor tudi vsaka bolezen, nas opozarja na to, da smo porušili ravnovesje v sebi. Kar pomeni, da moramo nekaj spremeniti, da vzpostavimo naravno, harmonično stanje naše duše. Posamezniki, ki jih v življenju ne doleti nobena nesreča, ki vztrajno vozijo po svoji poti, brez da bi se jih kdo ali kaj dotaknil, pa to ravnovesje v sebi na nek način ohranjajo. Takšni posamezniki so na ta svet prišli “delati za druge”, seveda pa ni niti najmanj pa nujno, da se tega sploh zavedajo.
Hvala za pojasnilo.
Vseeno pa mi ni jasno, kako lahko določeni posamezniki ohranjajo t. i. ravnovesje v sebi brez kakršnega koli dela na sebi. Vsaj mene obkroža veliko ljudi, ki nimajo v življenju ene skrbi, vse jim laufa kot namazano … a o kakšni duhovnosti ni ne duha ne sluha.
Ne pridemo vsi ljudje z isto nalogo na ta svet, zato se naša življenja med seboj tako razlikujejo. Po drugi strani so tudi naše ocene o življenju soljudi lahko precej subjektivne, saj zelo težko resnično vemo, ali oseba, ki na videz nima težav, jih v resnici tudi nima.
Raje kot na druge, se osredotočimo na lastna življenja. Ker ko pomagamo sebi, … 😉
Hvala za dodatno pojasnilo … nisem najbolj zadovoljna z njim, a moram priznati, da imaš nenazadnje prav … 😛
Moram priznati, da je tudi mene ob prvem branju zamikalo, da bi stavek razumela po svoje. A tu je keč:
“Če so naša življenje lepa, nam gladko tečejo, smo v srcu pomirjeni, pomeni, da …”, torej če so NAŠA, če SMO v srcu pomirjeno= mi in ne oni …
Na prvi pogled zgleda velikokrat blog zelo splošne narave, a ko ga nekajkrat prebereš, šele vidiš njegovo globino …
Pogosto pozabljamo, da ko posejemo seme, moramo čakati da le to vzkali. Potrpljenj je ena od lastnosti, ki si jo moramo posebej privzgojiti.
Všeč mi je, ker vsak izlušči iz teksta tisto, kar njega zbode. Moja šibka točka je potrpljenje in vedno se mi zdi, da je blog pisan posebej meni.Podobno za ostale, kaj ne?