26. januar, 2014ODPUŠČANJE
Drage sestre in bratje, odpuščanje ni samo božja milost, odpuščanje je postaja v življenju, na kateri se morate ustaviti, jo prepoznati, jo dojeti in jo živeti. Vse, kar nosite v sebi, vsi nerazčiščeni odnosi, vse nerazrešene situacije so samo bremena, ki upočasnjujejo vaš napredek. Učite se z nami; učite se odpuščanja, opuščanja in čiste ljubezni.
Ena najtežjih lekcij življenja je odpuščanje. Tako dolga pot je za nami, toliko nepredelanih dogodkov, odnosov, ki smo jih potisnili neznano v podzavest, čaka, da jih odprašimo, jih znova pregledamo, malček obrnemo in jih nenazadnje zapolnimo z ljubeznijo. Zaključevanje nerešenih in odprtih vprašanj je pomembna stopnička na poti samorasti, ki je nikakor ne smemo spustiti.
A kako resnično odpustiti? Veliko napotkov je bilo že predstavljenih, knjig, vaj in načinov, kako odpuščati v mislih in v srcu. Ampak, a resnično kateri od teh tudi deluje? Na to vprašanje ne poznam pravega odgovora, vsaj zase lahko trdim, da ga pri drugih nisem našla. Ker sama sem se naučila, da je pravo odpuščanje samo s srcem in nikoli z glavo. V glavi je najpogosteje vse jasno. Srce pa vedno dela po svoje.
Nedolgo nazaj se mi je pripetila travmatična izkušnja, kjer mi je bližnja oseba vede zadala globoko rano, me pahnila v situacijo, ki ji ne bi nihče zavidal in ki bi jo malokdo lahko predvidel v katerem koli življenju. Pa vseeno, pobrala sem se, začela znova in ji v glavi, z razumom odpustila. Zdelo se mi je, da sem preprosto zaključila poglavje v svojem življenju in sprejela dogodek kot del moje poti. Kmalu za tem pa so se mi začele pojavljati nočne more, v katerih sem znova in znova podoživljala to izkušnjo. Priznala sem si, nisem je prav prebolela in moj pravi jaz me je na to opozarjal.
Kot sem že malo prej napisala menim, da je treba odpuščati s srcem. Začutiti moramo delček sebe v drugemu, se tega zavedati in občutiti povezanost s to osebo. Spoznati, da smo bili nekoč del nje in da se bomo nekoč nazaj združili v eno. To je vsa umetnost. Vsa bolečina, krivica, zloba, ki nam jo je nekoč nekdo zadal, v resnici ni namenjena nam. V resnici je samo posledica bolečine, ki jo nosi druga oseba v srcu. In ko nam nekdo zada bolečino, nam v resnici odpre svoje srce. Njegova bolečina postane naša.
Ne iščem opravičil za svoja in druga dejanja. Poskušam samo sprejeti dejstvo, da kdor živi, greši.
Slikovni vir: davegiorgi.blogspot.com, digital-art-gallery.com,
Zelo resnično.Odpuščanje je eno takšno posebno poglavje v naših življenjih, včasih si mislimo, da smo ga predelali, pa se nam naenkrat vse posuje na začetno stanje in vidimo, da nismo storili nič.
Če nekomu ne moremo odpustiti,mu dejansko predajamo svojo moč.Odpuščanje je v resnici osvobajanje sebe od vplivov osebe,do katere gojimo zamere in sprejemanje svoje moči nazaj.
Odkrito povedano sem se v življenju lažje soočil s smrtjo kot pa resnično odpustil …
Se strinjam s tem kar je napisal Angel da je zamera prepuščanje moči nekomu drugemu.Me je pa kar zmrazilo ko sem prebrala o težki izkušnji ki si jo vzela kot “del poti”.Bi bilo preveč vprašati,če bi napisala kaj več o tem?
Tudi meni je uspelo resnično odpustiti samo s srcem.Razum je varljiv ker nikoli ne vemo kako se bo obril.Srce pa je stalno ko se ga naučimo pravilno uporabljati je tudi odpuščanje mogoče.
Strinjam se: odpuščati je treba s srcem, ne z glavo!
Meni se zdi precej dober način odpuščanja z vizualizacijo. V mislih najprej podoživimo travmatični dogodek, ko nas je nekdo prizadel, mu zaželimo dobrodošlico, nato si v mislih odvrtimo film, kako bi bilo idealno, da bi se dogodek odvil, tudi temu zaželimo dobrodošlico in nato se vprašamo, ali je čas, da stvar opustimo in jo v mislih spustimo stran od sebe. Na žalost se ne morem spomnit avtorja te tehnike.
Mislim da gre za Sedonovo metodo.
solze so zalile moje oči ob branju tega bloga: lahko rečem samo HVALA!