27. december, 2013NOTRANJI MIR
Drage sestre in bratje, notranji mir ni nekaj k čemur strmimo, za kar se borimo, temveč stanje duha, stanje srca in nazadnje stanje misli, ki ga dosežemo … z ljubeznijo. Kdor resnično ljubi, ta ve, da je življenje takšno, kot mora biti. In je pripravljen sprejeti vse s popolnim notranjim mirom.
Včasih se mi zdi, da je pravzaprav notranji mir tista zadnja postaja, h kateri stremimo in prav nič drugega. Vso delo, ki ga opravljamo na sebi, vsa meditacija in očiščevanje misli in telesa nas pelje namreč prav v to smer. Bolj kot delamo na sebi, manj vpeti smo v razna družbena dogajanja, ki nam jemljejo energijo in nam zbujajo negativna čustva ter smo hkrati vedno bliže človeku in človeštvu ter obenem čutimo veliko več dobrega in najdemo veliko več miru v sebi, kot v življenju brez duhovnih vrednot .
A ljudje imamo o večni pojmov drugačne predstave in besedna zveza ‘notranji mir’ je prava oaza priložnosti, kako interpretirati to posebno stanje duha.
Vsesplošna predstava o notranjemu miru pravi, da je notranji mir stanje, ko nas nihče in prav nič ne more vreči iz tira. Je to sploh mogoče? Mar pomeni notranji mir točka, kjer lahko čutimo samo še blaženost, vse ostalo pa preprosto sprejmemo kot del poti? Če je to notranji mir, je vsaj meni nedosegljiv. Če pa notranji mir malček “pretresemo” in rečemo, da je to stanje duha, kjer sprejmemo življenje s predanostjo in zaupanjem, ne glede na to, kaj nam ponuja, in obenem ohranjamo neko notranjo ravnotežje, se zdi to veliko bolj mogoče in privlačno kot prvo.
Največja težva pri iskanju notranjega miru je naša popačena predstava o nas samih. Ljudje smo tako prilagodljiva bitja, da sproti pozabljamo, kdo smo in kaj v resnici čutimo, ko začnemo korakati po družbi in njenih mrežah. Če ste bili kaj pod stesom, ste to vedeli in zaznali že isti trenutek ali ste potrebovali čas, da ste opazili, da v resnici izgorevate? Ta naš način delovanja je zelo nevaren, ker nas z leti – sploh če niti malo ne delamo na sebi – pripelje v stanja, ki se jih najprej ne zavedamo in jih obenem niti nismo več sposobni videti, takšna kot v resnici so.
Zato je tako pomembno, da poznamo in kontroliramo svoje misli. Zato je tako pomembno, da razmišljamo o svojem življenju, se sproščmo, meditiramo in povezujemo z naravo. Ker ko enkrat pozabimo nase, ko nas tok življenja odnese s sabo, takrat smo tako globoko potopljeni v predstavah, ki nam jih vsiljujejo drugi, da pozabimo kdo smo in da niti ne pomislimo, da sploh delamo kaj narobe.
A ne pozabite : notranji mir se za večino nas prične s svojim (severnim) polomo – z revolucijo misli in našega življenja. Predvsem pa z delom.
Slikovni vir: chakracenter.org, rockgem.deviantart.com
Ko človek bere tvoj blog,se mu zdi vse tako jasno,tako blizu,tako samoumevno.A šele ko o njem prične razmišljati,ugotovi koliko modrosti, pomembnih in uporabnih informacij spraviš v nekaj vrstic in koliko dela je pred nami.
Notranji mir je ‘stanje duha, kjer sprejmemo življenje s predanostjo in zaupanjem, ne glede na to, kaj nam ponuja, in obenem ohranjamo neko notranjo ravnotežje’= to je enkratna definicija notranjega miru,če mene vprašate.Bravo!
Kako prav imaš, ko pišeš,da se ljudje prilagajamo vsemu kar nam pride na pot in s tem pozabljamo na svojo lastno resnico.Človek se spozabi in začne živeti življenje nekoga drugega.Zato pa mu je notranji mir uganka,saj kako ne bi bila, če pa smo si sami sebi tujci.
Zelo primerna tema za te praznične dneve.Človek pozablja na notranji mir, pozablja nase, na svojo vlogo in poslanstvo, ki ga prinaša v življenje. Notranji mir je resnično doživljanje harmonije in ravnovesja v svetu, v katerem bivamo.
Notranji mir je izraz našega bivanja in po njem prepoznamo prave duhovne ljudi.
Notranji mir je kot zvezdnato nebo; tam je nad nami, vprašanje je samo, kdo ga bo uzrl 🙂
Vse dobro v 2014 želim Šepetalki in vsem bralcem njenega bloga. Da bi 2014 prineslo vsem pravi notranji mir.
Tisti, najdejo notranji mir, v povprečju niso nič pametnejši ali bolj nadarjeni od tistih, ki jim to ne uspe.Od večine jih loči usmerjenost in možnost zbranosti.
Pa še vsem srečno in zbrano 2014 želim tudi jaz.
Moj notranji mir je prišel ko sem spoznala da je sreča stanje duha.Takrat sem vzljubila sebe tako kot sem in se zavedla da je ljubezen v meni sami.Nenadoma me je nehalo skrbeti kaj bo kdo rekel, mislil …
Pomembni vlogi sta pri temi igrali meditacija in zavedanje, da vse kar resnično lahko živim je tukaj in sedaj, je ta trenutek.
Je pa treba resnično “delat” za notranji mir, velikokrat mi ga porušijo zunanji dejavniki in takrat se moram ustavit, zamižat, poglobit in poiskati tisto ravnovesje, ki je bilo pretrgano.
Hvala za odličen zapis, za vse, kar si nam v letošnjem letu “podarila” – vsem sodelujočim pri komentiranju pa vse dobro v novem letu.
Najlepše pri tem blogu niso vsebine same temveč občutek ki ga puščajo v tebi tudi po tem ko zapustiš to spletno stran. Ne samo da sem dva dni razmišljala o notranjem miru, odkar sem ga prvič prebrala me spremlja nek občutek miru, ljubezni, pravzaprav ga ne znam opisati, samo čutim, da prihaja nekaj več skozi same besede. So to angeli? Vsekakor je nekaj lepega in globokega, ki zbuja v meni željo po dobrem.
Hvala ti in hvala vsem ki pišete pod komentarje, ker je vsak komentar zanimiv, vsak doprinese k temi nekaj svojega, nekaj enkratnega in lepega.
Srečno tudi z moje strani vsem, v upanju da se nekoč nekje vsi srečamo 🙂
Se popolnoma strinjam s tabo Vesna.Tudi mene pušča ta stran vedno z nekim posebnim občutkom ne glede kakšna je vsebina bloga.Si do potankosti povzela tudi moje občutke,zato se samo pridružujem tvojemu voščilu in želim srečno vsem, s katerimi se bomo gotovo nekdaj skupaj srečali.