Ker je o moči volje veliko napačnih predstav, moramo najprej razumeti bistvo te prvine našega značaja. Da bo razumevanje lažje, si najprej oglejmo odnos med voljo ter željo na eni strani in dejanji na drugi. Vsi trije pojmi se namreč tesno prepletajo med sabo in ljudje jim radi dodeljujemo lastne, individualne interpretacije.

Besedo moč razume večina ljudi kot sposobnost uporabe mehanične sile, torej govorimo o tem, kako to silo uporabljati. Moč volje je pa čisto nekaj drugega kot mehanična moč in njeni pojavi spadajo v povsem drugo kategorijo.

Najpomembnejše je, da razlikujemo najprej voljo od želje. Želja je namreč nižja oblika volje, ki jo najdemo na začetnih stopnjah človekove evolucije. Duhovna volja deluje na višjih ravneh popolnoma svobodno in v skladu z Vesoljem, a ko se manifestira na nižjih ravneh, jo človek rad izkoristi za svoje ločene, zasebne cilje, ki morda so ali pa niso v skladu z Skupnim ciljem. Kadar deluje volja v takih pogojih, dobi obliko želje, ki je torej samo delen izraz volje, ki jo človek degradiral in uporabil za svoje sebične namene.

Včasih srečamo ljudi, ki so se sposobni neusmiljeno gnati za vsako stvar, ki si jo od srca želijo, in kljub vsem mogočim težavam uspejo doseči svoj cilj. Take posameznike imamo za ljudi z močno voljo, in z nekega vidika to v resnici tudi so. Toda vedeti moramo, da je v takšnih primerih prizadevanje povezano s sebičnostjo in pomanjkanjem modrosti, in zato je zreducirano na raven želje. Kljub zunanji podobi in dejstvu, da je vir moči  želje in volje isti, takih primerov ne smemo imeti za izraz čiste volje. Pravzaprav je običajna trma, ki jo včasih zmotno vidimo kot znak močne volje, v resnici znak šibke volje. To je naravna reakcija duše, ki nima potrebnega zaupanja, da bi se soočila s situacijami, ki se pojavljajo, in se zato kljub vsem razlogom in zdravi pameti togo drži določene smeri delovanja.

Drugo, kar nam mora biti jasno, če želimo razumeti delovanje volje, je razmerje med voljo in dejanjem. Sodobni psihologi pravijo, da je pravzaprav glavna naloga volje priskrbeti motivacijsko moč za dejanje. Na začetnih stopnjah človeške evolucije pride energija na dan kot želja in daje motivacijsko moč za običajna dejanja. Na višjih stopnjah pa se izraža kot duhovna volja.

Tesna povezanost med voljo in dejanjem se kaže tudi v tem, kako dejanje krepi voljo oz. kako ji omogoča, da se v življenju polnejše izraža. Dejanja igrajo zelo pomembno vlogo pri oblikovanju značaja. Res je, da misli in čustva težijo k materializaciji v dejanju in da moramo najprej spremeniti svoje emocionalne in mentalne navade, ko spreminjamo svoj značaj. Toda eno najpomembnejši dejstev pri spreminjanju samega sebe je, da dokler misli in čustev ne izražamo v ustreznih dejanjih, v življenju ne moremo doseči temeljnih sprememb. Pot v pekel je tlakovana z dobrimi namerami in drži,da je premalo delati samo sklepe, vedo dobro vsi, ki se zadovoljujejo samo z željo po spremembi. Samo sklep ali miselna podoba je zalo neučinkovita sila, dokler seveda ostaja v območju uma, če pa ji damo praktičen izraz, spodbudi tokove življenja in s tem nemudoma sprosti sile, ki omogočijo želeno spremembo. Brez dejanja ostaja um nasičen z mislijo, toda nič določenega se ne spremeni. Pravzaprav s tem mentalnim nihanjem samo izgubljamo svojo moč.

Vsi, ki bi radi spremenili svoje navade naj si zapomnijo, da je misel samo mati dejanja, misel krepi težnjo k določenemu dejanju, vendar pa le dejanje samo uresniči misel, povzroči pravo spremembo v zunanjem in notranjem življenju, pripravi poti in nenazadnje omogoči, da se volja lahko izrazi.

Pravo duhovno moč si je mogoče pridobiti samo pod določenimi pogoji. Moč volje se degradira v obliko želje, kadarkoli se dotakne osebnega elementa. Bolj ko se posameznik dvigne nad vplive sebičnih teženj in je spodoben gledati na življenje z višje ravni duha, bolj lahko to moč uporablja. Osnovno vodilo mora biti vedno altruizem.

Slikovni viri: Fairy angel gunrose, Ghotic angel