21. november, 2013ŽIVLJENJE JE TVOJE
Drage sestre in bratje, življenje je pot na kateri lahko vsak trenutek spremenite smer. Je kot reka s številnimi pritoki in prav vsi se na koncu izlivajo v isto morje. Zaupajte v nas, v svoje srce in pogumno stopite po svoji poti. Vedno, prav vedno lahko spremenite smer njenega poteka in s tem svoje življenje.
Vse reke, vsak potoček se na koncu izlivajo v eno morje. Na svoji poti ne moremo zgrešiti, lahko si jo le podaljšamo. To je pač najhujše, kar si lahko storimo. A zapomnite si; tudi najzakotnejša ulica – z zavestjo o enem cilju- se lahko hitro spremeni v jasno cesto z velikimi smerokazi.
Vsak občutek je lahko varljiv in vse se lahko v trenutku spremeni. Nikoli ne smemo pozabiti na to. Sonce, ki nam je včeraj podarilo življenje, nam ga lahko jutri vzame. Najbolj brezupni položaj se lahko v hipu spremeni v bližnjico do našega cilja. Relativnost ni samo v času in prostoru, temveč tudi v naših čustvih.
Čas je, da se nehamo smilit samim sebi, verjeti, da so ovire nepremagljive, da je sprememba nemogoča ali pa celo, da smo prešibki zanjo. Vse so samo izgovori, relativne predstave, ki jih lahko spremenimo. Potrebno je le prevzeti odgovornost za svoje življenje in za vse, kar nam ne gre.
Velikokrat se nam zdi nemogoče živeti z osebo, ki nas omejuje, onesrečuje ali najhuje – ne ljubi kot bi si sami želeli. A če bomo v situaciji in s človekom samo trpeli, jo prenašali, se ne bomo mogli nikoli spremeniti. Tudi če bi se umaknili ali zbežali stran – drage sestre in bratje – vam zagotavljam, da vam življenje pripelje novo osebo in novo situacijo, ki nas bo prav tako onesrečevala. Življenje je treba živeti in na ta svet smo prišli »odrasti«.
Vzamem primer, ki je mogoče bližje ženskam, a ga bo razumel lahko prav vsak. Poglejmo popadke pred porodom. Če gledamo na popadke kot nekaj, kar nas pelje vedno bližje zadnjemu popadku oz. porodu, je to čisto nekaj drugega, kot pa da se vsakega posebej ustrašimo in jezimo nad mukami telesa. Tako je namreč tudi v naših življenjih in situacijah, ki nas onesrečujejo. Če razumemo sistem in delamo na tem, da nam ne bo treba znova in znova ponavljati dogodke, ki nas tako ali drugače bremenijo, bo vsak stik z njimi korak bliže zadnjemu.
Ko bomo dojeli, da je težava vedno v nas samih, da smo vedno sami odgovorni za ljudi, ki nas onesrečujejo in ko bomo začeli delat na sebi, bo takšnih situacij vedno manj, dokler ne bomo prišli do tiste zadnje, ki nekatere vodi v (pre)porod, druge pa …
Dolgo sem čakala na nov blog.Splačalo se je vrniti nazaj na tvojo stran in biti spet deležna novega navdiha,ljubezni tvojih besed in zaupanja ki ga zbujaš s svojimi angeli v meni.
Zelo pogumno,predvsem pa navdihujoče pisanje o življenju,spremembah in možnostih ki nam jih ponuja,pa jih največkrat ne znamo videti.Tudi jaz sem vesela,da se je premor končal.Sem se prav navezala na to stran,na vse sodelujoče pri komentarjih in na novo zalogo energije,ki jo vedno prejmem tu 🙂
Življenje je morje priložnosti.Vsak dan se znova in znova odločamo kdo bomo,kaj bomo in kakšno življenje bomo živeli.Vsako jutro se lahko premislimo in pričnemo znova.
Dobrodošla nazaj med nami Šepetalka angelov ter vsi ki jo komentirate!
Res posrečena ta primerjava z odnosom do življenja in odnosom do poroda.Skozi oboje moramo,oboje nam povzroča bolečine in hkrati veselje.Pravi užitek je prebirati tvoje misli.
Nikoli ne smemo obupati,vedno se moramo potruditi da najdemo svojo pot,ker drugače izgubi življenje svoj smisel.Moč nam dajejo stvari,ki nas veselijo in pisanja kot so tu zgoraj.
Jaz pa bi rada vedela,v kaj se nadaljujejo zadnje tri pike …
To je pa odvisno od vsakega posameznika 🙂
Naslov vleče precej na Louise Hay a po drugi strani nosi močno sporočilno vrednost,da smo vsi sami odgovorni za svoja življenja.