Kot sem že v prejšnjih blogih pisala, lahko pričnemo delati na sebi šele, ko imamo postavljene temelje zanjo. Ko so temelji postavljeni, pa je dobro poznati nekatere metode in postopke, ki so že od nekdaj znani za razvoj duhovnega življenja.

Vendar pa ne smemo nikoli pozabiti, da so metode, ki jih oseba sprejme za odkrivanje notranje resnice, do neke mere vedno individualne. Ne le, da je vsak posameznik enkraten in drugačen od drugih, temveč je tudi pot, po kateri gre proti nekemu višjemu življenju, dokaj enkratna. To pomeni, da moramo izkusiti življenje, pridobiti različne izkušnje in odkriti zase svoj poseben način, ki nas bo pripeljal na cilj. Ne obstaja namreč nobena “splošna metode” oz. pravilo, ki bi jim lahko slepo sledili in dosegli »razsvetljenje«.

A čeprav je naša pot drugačna od vseh drugih, obstaja nekaj splošnih smernic, ki jih lahko upoštevamo pri iskanju svoje individualne poti.

Prvi korak vsakega iskalca je ta, da moramo zbrati svoje razpršene misli ter jih osrediščit na probleme življenja in na vprašanje, kako živeti. Dokler dovolimo umu, da teka sem ter tja za vsem mogočim, brez osrednjega cilja, brez lastne smeri, se ne bomo premaknili nikamor. Ko smo sposobni videti stvari takšne kot so, ko smo budni in pozorni, takrat smo naredili ta prvi korak. Intenzivno zbranost svojega uma je treba stalno vaditi, dokler nam ne pride v navado, tako da se tudi običajnega dela zavedamo – in to nepretrgoma. Če bomo vadili dovolj dolgo, bomo zadani cilj tudi dosegli.

Drugi pristop pa je preko čustev. Ta druga metoda je bolj primerna za čustvene ljudi, saj gre v tem primeru pri delu na sebi s pomočjo molitve. Pri ponavljanju molitev sta pomembna dva dejavnika, prvi je čisto mehaničen, drugi pa povezan z zavestjo. Vedeti moramo, da če intenzivno in resnično hrepenimo po resnici, ki lahko pride samo iz naše notranjosti, lahko pridemo do nje tudi z molitvijo. Toda želja mora biti seveda prava, resnična, iz srca, ne sme biti le ponavljanje neke formule ali zaporedje misli. Če molitev stalno ponavljamo, z vso resnostjo in prežeti z osnovno idejo, lahko pridemo do podobnih rezultatov kot z obvladovanjem uma.

Iz napisanega vidimo, da je prava samodisciplina pomemben del duhovne rasti. Za osebno rast potrebujemo določene pogoje, ki jih ne moremo izpolniti, če si to samo želimo, ampak moramo pretvoriti naše duhovne ideale v pravilno življenje in mišljenje. Torej ne samo govoriti, razmišljati in razpredati – temveč tudi delovati, zase in za druge. Kajti svet se bo spremenil, samo če se bomo mi spremenili. Skupaj lahko premikamo gore.

vir slik: etherealsubstance.com, glogster.com