5. oktober, 2013OSEBNA RAST 1.del
Drage sestre in bratje, uslišite nas! Dovolite nam, da se vam pridružimo na vaši osebni poti, dovolite vam, da vam svetimo in vas bodrimo. Želimo vam pomagati, želimo vas usmerjati. Duhovna rast je eno pomembnejših poglavij v vašem življenju, zato vas prosimo, da nam pri njem ne zapirate vrat. Želimo vam dobro.
Tokrat se bom dotaknila področja duhovne rasti oz. vplivov nanjo. Včasih se nam zdi, da je osebna rast namenjena redkim izbrancem trdne volje, ki so blagoslovljeni z idealnimi pogoji, a ni nič dlje od resnice. Osebna rast je cilj prav vsake duše! To potrjujeta tudi dva dejavnika, ki usmerjata duhovno rast in ki ju najdemo pri vseh ljudeh. Gre prav za tista dva vpliva, ki ustvarjata stalen »pritisk« na našo dušo, »da nekaj moramo narediti«, ki pravzaprav določata smer našega razvoja.
Prvi vpliv je edinstvenost posameznika, ki se razvija. Kot sem že pisala, je vsaki duši posebej namenjeno, da je individualno edinstvena. Tako je njen razvoj – njena pot – že delno določen s to edinstvenostjo, drugačnostjo. Zato toliko poudarjam, da mora vsak najti svoj način, svojo pot. Zaradi svoje edinstvenosti. Individualna edinstvenost je tista, ki izvaja stalen in nepopustljiv pritisk na rast duše in ravno ta notranji pritisk zagotavlja dosego našega končnega cilja. Kaj je ta cilj, pa kaže drugi dejavnik, ki je tesno povezan s prvim.
To je naloga, ki jo mora vsak posameznik opraviti. Vsaka duša ima določeno vlogo, zato poteka njena rast tako, da je sposobna to vlogo učinkovito odigrati. Izkušnje, skozi katere gre, in sposobnosti, ki jih razvije, so takšne, da prikličejo na dan njeno individualno edinstvenost ali drugačnost in jo pripravljajo za vlogo, ki je določena po »višjem načrtu«.
Že samo dejstvo, da notranji pritisk sili dušo, naj vzame razvoj v svoje roke, je znak njene zrelosti in kaže, da se je pripravljena dvigniti s stopnje, kjer se nahaja. Ko se poraja ta pritisk, moramo vedeti, da je za nami opravljenega že veliko dela. Zato pogumno naprej!
A na nekaj bi vas rada opozorila. Brati in razmišljati o duhovnosti in osebnostni rasti je pravilno in pohvale vredno, a dokler ne sledijo DEJANJA, torej akcije, ne peljejo čisto nikamor. Težava se pri marsikomu prične, ko postane zadovoljen že s prebiranjem, samimi idejami, namesto da bi si sam prizadeval k iskanju notranje resnice.
Prelijmo zato naša znanja in izkušnje v dejanja, ne samo besede.
Zanimivo to tvoje razmišljanje.Edinstvenost in naloga,a?Se pa 100 postov strinjam s tem,da ni zadosti brati in razmišljati.Se takoj podpišem pod to misel.
Veliko ljudi misli da so poduhovljeni ker bere takšno literaturo.Vprašanje pa je koliko od prebranega prenesejo v svoje življenje.Za večino se mi zdi da sprejme samo tisto “kar jim paše” na ostalo pa pozabijo.
Zato pa je treba živeti svoje življenje in ne samo razmišljati o njem. Ne smemo biti preračunljivi pri svoji osebni rasti: ali se za njo odločimo ali pa se ne. Ni vmesne poti. Kar sem zgoraj napisala, da so nekateri zadovoljni že samo s prebiranjem in razpravljanjem, nisem niti približno mislila, da gre za osebno rast. Gre samo za začetek, ko se začnemo orientirati v svetu duhovnosti. In za nekakšen “hakeljc”, kjer se marsikdo iz ležernosti ustavi. Hvala vsem za sodelovanje pri komentarjih!
Se popolnoma strinjam s tabo.Najlažje je razmišljati o življenju,kako bi bilo če bi bilo in tako dalje.Na srečo nismo vsi enaki.
Res je.Naša edinstvenost in naloga nas usmerjata v življenju.
Skratka nas naše življenje(=naša edinstvenost) in izzivi(=naloge pripeljejo) do samih sebe.
Pisal sem da nisem prepričan o tem da je treba v naprej toliko “predpriprav”. Po moje je treba vzeti life bolj enostavno.