Voda je življenje, je simbol kroženja in preobrazbe. Pa vendar preobrazbe “istega”, ki pa še nima zavesti, kaj vse lahko postane (kapljica, reka, morje, para, oblak, …). Mogoče je zato nesmotrno pri delu s seboj govoriti o preobrazbi. Ko se spoznamo, ko očistimo svoje misli in srce, postanemo to, kar smo vedno bili, samo v obliki, ki je še nismo poznali. Smo namreč veliko več, kot si lahko mislimo. Po drugi strani pa v kar verjamemo, da smo, nas le omejuje pri delu na sebi. Pri odkrivanju samih sebe moramo začeti z odstranjevanjem navlake, ki pravzaprav ni niti naša, a smo jo z leti privzeli za svojo. In dokler bom verjeli, da so vsi ti strahovi, sovraštvo, jeza, … naši, bomo zelo težko prišli do sebe.

Jung je ugotovil, da strmimo vse življenje k podoživljanju naše rane mladosti. Kar smo takrat doživeli, znova in znova prepoznavamo za svoje in si zato s časom poustvarjamo iste/podobne situacije. Zakaj? Ker to prepoznavamo kot znano, kot naše. Če nas je mama pohvalila samo takrat, ko smo izpraznili krožnik, bomo v sebi verjeli, da smo le ob hrani “dobri”. A to vsi veste, da to ne drži. Od tod vsa miselna in čustvena navlaka, o kateri pišem.

Človekova duhovna preobrazba, v najširšem pomenu besede, ni nič drugega kot spravljanje na dan iz najbolj skritih globin naše prave narave vseh tistih lastnosti, ki že obstajajo v latentni obliki. Izraz »oblikovanje, preoblikovanje« osebnosti utegne včasih narediti napačen vtis, kot da je treba nekaj oblikovati ali zgraditi, kakor stavbo, medtem ko gre za dejansko sproščanje notranje resničnosti, ki v svoj polnosti že obstaja v nas.

Dela imamo vsi veliko. A ne smete ga jemati preresno. Drugače postane stvar prehitro težka. Poskusite z vodo. Da vas malo očisti, znotraj in zunaj. Ali pa se mi za hip pridružite na poti. Kdo ve, morda pa jo lahko del prehodimo skupaj?

slika1

slika2