Priti do svojega bistva je naloga, ki smo jo prišli opravit na ta svet. Kje in zakaj smo se izgubili ni več vprašanje, temveč odgovor, ki ga najdemo na poti k samemu sebi.

Tehnike in orodja, ki jih uporabljamo, da se osrediščimo in spoznavamo, se številna. Vsak mora pri sebi ugotoviti, katera mu lahko pomaga. Pred očmi pa moramo ves čas imeti, da je tehnika samo orodje, ki ga lahko uporabljamo in ne čarobna paličica, ki reši vse naše težave. V instant svetu, kjer bivamo, smo ob najmanjši bolečini vajeni vzeti aspirin in pripravljeni počakati maksimalno 15 minut, da bolečina pojenja. Na ta način tudi pričakujemo, da se bodo rešile tudi naše (instant) težave. A ker se ne rešijo – in če se že, se samo (seveda v naših glavah) za strogo omejen čas – iščemo in poskušamo, nekateri pa pridno služijo na ta račun.

Ko najdemo v sebi vzgib, ki nas sili k lastni resnici, je naslednji korak ta, da skrbno pomislimo o načinih, kako bomo svoj cilj dosegli. Kajti na svetu je veliko poti in veliko učiteljev, mi pa moramo najti svojo pot in svojega učitelja. Nekatere izmed poti, ki se odpirajo pred nami, so kot slepe ulice, in nekateri učitelji, ki se nam ponujajo, so kakor slepci, ki vodijo slepe, zato nam bo pravilna izbira poti in učitelja prihranila veliko časa (in težav). A izbira pravzaprav ni težka, ko poslušamo svoje srce, tisto, ki nas je pripeljalo do sedanje stopnje, nas je sposobno vodit vse do končnega cilja.

Naj vam bo uporaba neke tehnike in orodja v pomoč, ne pa beg pred samim seboj oz. odlaganje odgovornosti na druge. Čas nazaj sem klepetala s človekom, ki išče rešitev svojih težav v načinu prehranjevanja; iz presnojedca bo postal makrobiotik. Nič ni narobe ne z enim ne z drugim načinom prehranjevanja. Narobe je to, da ta oseba pričakuje rešitve v spremembi prehrane. Naj vas prepoznavanje večne resnice vodi k izbiri svoje prehrane. Naj bo vaša prehrana posledica vašega dela na sebi, ne pa obratno. In enako velja za vse ostale tehnike, na katere naletite na svoji poti. Naj bo izbira vašega orodja posledica dela na sebi in ne krinka s katero se tolažite – predvsem pred drugimi – da ste dobri in poduhovljeni.

Izbira prehrane bi lahko bil pravzaprav odličen primer, da na drug način razložim, kjer je meja med duhovno rastjo in orodji zanjo.

Osredotočiti se na pravilno prehrano lahko pelje tudi do pretiravanja in nerazumne uporabe oz. mehaničnosti prehranjevanja. Nekateri ljudje spreminjajo zdravo prehrano v »fetiš«, in prav žalostno je videti, kako se vera in prizadevanje po poduhovljenju življenja omeji skoraj izključno samo na kuhinjo. Čistost telesa je samo sredstvo za dosego cilja in sama še ne more pripeljati do duhovnosti, kakor tudi dobra violina ne more sama ustvariti dobre glasbe. Če čistost ni povezana z drugimi pogoji duhovnega življenja, je skoraj nepomembna.

Sama pri delu na sebi ne uporabljam posebnih tehnik. A kot sem že napisala – vsak je svoja zgodba. Važno je, da ste do sebe pošteni. Srce ne laže.

Slika1: Beautiful fallen angel 

Slika2: Fallen angel